Alja Predan: NSK - opomnik odločevalcem in centrom moči

 

Ko so me povabili v ta častitljivi gremij, sem se sprva upirala, ker preprosto nisem ne političarka ne lobistka. Vendar sem po prepričevanjih in posvetovanjih prebrala dolžnosti NSK (mimogrede, kratica me še zmerom najprej spomni na neko drugo kulturno manifestacijo) in ugotovila, da to telo posreduje mnenja, daje pobude, odpira razprave itd. in da v bistvu nima niti drugih nalog niti drugačnih možnosti. Postavljati vprašanja, načenjati  teme, odkrivati probleme in opozarjati, z vsem tem pa poskušati usmerjati kulturno politiko – to je delo tega neodvisnega telesa.

Kultura je zelo širok pojem. Ko rečem kultura, najprej pomislim na umetnost, čeprav med kulturna področja sodijo tudi številne druge, neumetniške panoge. In prav umetnost se je zadnja leta znašla v čudnem položaju. Na eni strani je deklarirana kot javno dobro in je torej podprta z javnimi sredstvi, na drugi pa jo taista politika nevidno sili na tako imenovani trg. V tem primežu se zdi, da se umetniške ustanove vse bolj spreminjajo v komercialne producente, in to na račun umetnikov in programskih sredstev. Ko razmišljam o tegobah mladih umetnikov na številnih področjih, se mi porajajo nešteta vprašanja. Z umetniških akademij vsako leto prihaja na desetine diplomantov. Kje dobijo delo? Ali se lahko danes sploh kje pogodbeno zaposlijo? Kje se po poti izgubijo? Ali imamo podatke o deležu zaposljivosti diplomantov vseh treh umetniških akademij? Kako je denimo mogoče, da javna galerija povabi ustvarjalca, naj pripravi razstavo – vendar za svoj denar? Zakaj naj bo mlad profesionalec srečen, če ga doleti čast, da ga povabijo delat v javni zavod –  zastonj? Zakaj so se po hudih mukah naših kolegov izpred dvajsetih let, da so vzpostavili normative in razmerja honorarjev umetniških sodelavcev v gledališčih, le-ta povsem porušila? Prekarno zaposleni umetniki so v nezavidljivo ponižujočem položaju, ki ga diktira gospostvo redno in za nedoločen čas zaposlenih kolegov. Zakaj je ljubljanska Drama zadnje nacionalno gledališče v Evropi, ki še zmerom ni obnovljeno? Zakaj največji gledališki festival v državi še zmerom nima ustrezne kadrovske sheme? Zakaj se slovenski film vsa ta leta spotika in spet pobira ob nenehnih finančnih pozebah? Kako to, da je kultura v zadnjih nekaj letih menda izgubila blizu petine svojega proračuna, kar je skoraj največ od vseh ministrstev? In naprej: kako je mogoče, da je kultura, ki se kar naprej sklicuje na svojo državotvornost, na svojo ključno zgodovinsko vlogo pri ohranjanju narodove samobitnosti in osamosvajanju, zdaj pristala na resor »z relativno majhno specifično težo, ki znaša zgolj nekaj več kot štirikratnik upokojenskega regresa« (Samo Rugelj)? Zakaj ne zmoremo niti toliko predrznosti, da bi se vsaj po vrednotenju in pozicioniranju kulture in umetnosti razlikovali od drugih članic EU (kar nam evropska zakonodaja celo omogoča)? Zakaj se sploh spuščamo v tekmo na področju tako imenovanih kreativnih industrij z državami, ki so dvajsetkrat ali celo petdesetkrat večje od naše? Ali lahko postopno spet dvignemo delež proračunskih sredstev vsaj na 2 odstotka državnega proračuna, kot je bilo vse do leta 2011?

Z odpiranjem najrazličnejših tem, s poseganjem na mnogotera področja in seveda s primerno glasnostjo lahko Nacionalni svet za kulturo (p)ostane neodvisen korektiv kulturne politike in precej nadležen opomnik odločevalcem in centrom moči. In nemara lahko s tem tudi kaj doseže. Tako si predstavljam naše delo: jasno, glasno in široko.

--

foto: Damjan Švarc

 

 

comments powered by Disqus