Ana Pečar: Dva modela dolgoročnih strategij

 

Navajam dve izmed mnoštva možnih strategij z dolgoročno vizijo, ki sem ju imela priložnost  spoznati. Obe sta me fascinirali z doslednostjo in profesionalnostjo in menim, da ni preskromna gesta, če ju v strateškem nacionalnem programu za kulturo uporabimo kot model, dokler ne izumimo svojih.

Prvi model je Avstrijski kulturni forum v New Yorku (http://www.acfny.org/home/). Stolpnica v srednjem delu Manhattna je delo avstrijskega arhitekta Raimunda Abrahama, v zgradbi pa so: galerija, amfiteater, knjižnica ter več stanovanj, ki jih brezplačno uporabljajo avstrijski umetniki in producenti, kadar iz službenih razlogov ostanejo v New Yorku nekaj dni ali daljše obdobje. V tej kulturni strateški točki, izjemno pomembni za delovanje ter distribucijo avstrijske umetnosti, potekajo pogovori, debate, razstave, literarne predstavitve, filmske prezentacije, plesne predstave in performansi. Na dogodke so vselej povabljeni newyorški in svetovni producenti, galeristi in publika,  od tu naprej pa se mreženje izvaja elegantno in profesionalno. Vse to v pravi stvarnosti še kako deluje, publika in stroka se vselej odzoveta in v newyorških galerijah lahko vidimo veliko avstrijske umetnosti ter prezentacij (natančneje tu govorim o umetniških področjih, ki jih najbolje poznam). Kolikokrat me razžalosti, da v New Yorku, centru svetovne umetniške pestrosti, slovenske umetnosti ne vidim nikoli. Nikoli! Ne med zgodovinskimi pregledi, ne med sodobnimi predstavitvami. Če se res redko in mestoma pojavi, je to skoraj vedno zgolj zaradi iznajdljivosti posameznikov. To me boli še toliko bolj, ker je vrhunskost slovenskih umetnikov povsem enakovredna in primerljiva s samim svetovnim vrhom, s svojim lastnim specifičnim izrazom pa bi doprinesla k pestrosti in raznolikosti. Tukaj bom naštela tiste, na katere sem se največkrat spomnila, ker so moji prijatelji in sodelavci ter njihovo delo najbolje poznam in jih globoko cenim, jih je pa še veliko več. Naštevam jih zato, da bo razločno jasno, da sploh ne gre za abstrakcije, ampak za konkretne ljudi, ki so neprecenljivo in spregledano bogastvo: Mitja Ficko, Marko Jakše, Natalija Šeruga, Ksenija Čerče, Jasna Hribernik, Luka Prinčič, Maja Delak, Nika Avtor, Oto Rimele, Samuel Grajfoner, Petra Varl, Dušan Zidar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Borut Savski, Son:da, Vadim Fiškin, Borut Popenko, Jože Slak Đoka, Jože Tisnikar, Zdenka Žido, Milko Lazar, Jelena Ždrale, Igor Bezget, Marko Črnčec, Nino Mureškič, Andrej Hrvatin, Boštjan Perovšek; uh, madona, v katerokoli smer pomislim, jih je še ogromno! Vrhunskih! In to samo na avdiovizualnem  področju.

Drugemu modelu se bo verjetno marsikdo z umetniške scene upiral, ker je tržno naravnan, vendar menim, da že zdavnaj ni več čas, da ga namenoma spregledamo. V New Yorku je cela četrt, velika približno šest ulic in dve aveniji, kjer se druga za drugo vrstijo privatne galerije (Chelsea District). V galerijah se mesečno vrstijo dovršene umetniške produkcije in razstave. Seveda je glavna dejavnost teh galerij prodaja. Galerije se redno predstavljajo na svetovnih sejmih. Edina privatna slovenska galerija, ki to počne in se sploh zaveda globalnih tržno umetniških tokov, je Galerija Gregor Podnar, ki trži korekten, specifičen nabor ustvarjalcev. Kot se veliko prepogosto zgodi v slovenskem prostoru, zaradi samo enega selektorja, galerista, kustosa umanjka mnoštvo različnih naborov in okusov. Če naj zaenkrat Slovenija pozabi na umetniško galerijsko četrt, pa je po moji presoji absolutno nujno, da z vsemi možnimi vzvodi spodbuja umetniški trg. Velike vakuume čutim na področju izobraževanja producentov in galeristov, davčnih olajšav itd.

Upam, da ta dva modela povesta dovolj o resnosti in vrednosti umetnosti (seveda ne samo materialni), da mi jo bosta na tem mestu pomagala zagovarjati, saj jo je v naši družbi boleče zmede vrednot še vedno treba utemeljevati. Umetnost je stalna spremljevalka človekovega potovanja in osvajanja novih miselnih ter čutnih prostorov. Je bistven element polnosti človekove eksistence. Umetnostna vzgoja naj se začne že v vrtcih in šolah, otroci so zanjo izjemno dojemljivi. Takšna vzgoja razvija njihovo kreativnost ter vse sposobnosti, da postanejo suvereni posamezniki.

--

O avtorici: Ana Pečar, video in intermedijska umetnica, samozaposlena v kulturi.

 

 

comments powered by Disqus