Andraž Pöschl: Mnenje o Osnutku nacionalega programa za kulturo 2014–2017

 

Produkcija programskih vsebin Kulturnega in umetniškega programa temelji na treh področjih televizijskega in multimedijskega ustvarjanja: informativnem poročanju o kulturnem in umetniškem dogajanju pri nas in po svetu, zahtevnejšem (po)ustvarjanju na polju analitičnih, pogovornih, izobraževalnih, glasbenih, verskih, dokumentarnih in reportažnih oddaj ter na lastnem, avtorskem umetniškem ustvarjanju (igrani filmi, daljše avtorske oddaje, TV priredbe glasbenih, baletnih in odrskih del, umetniški igrano-dokumentarni filmi in dokumentarni filmi). V okviru prvega področja delovanja bomo tudi v naslednjih letih spremljali umetniško ustvarjalnost in kritične avtorske odzive, ki bodo, vsi skupaj upamo, na temeljih predlaganega Nacionalnega programa za kulturo še bolj drzno, agilneje in predvsem lažje vzpostavljali domači kulturno-umetniški mozaik (tudi v odnosu do mednarodnih trendov in prepoznave) in kritično presojali stanje v polemičnih pogovornih oddajah. Povedano v sinergiji z osnutkom Nacionalnega programa: zavedamo se, da smo nosilci kulture, njen del, soustvarjalci. In da smo nenadomestljivi pri kakovostnem informiranju o kulturi in vrednotenju kulturne produkcije. Naši obvezi bosta tudi v naslednjih letih produkcija vsebin širokega področja kulture in umetnosti ter kritična refleksija družbe, posebno pozornost pa bomo namenjali tudi izobraževanju o okoljski problematiki in zagotavljanju vsebine za otroke in mladostnike.

Žal pa ta hip v dokumentu prepoznavam tudi obrise nečesa, kar bi lahko v bližnji prihodnosti ob upoštevanju aktualnih praks močno prizadelo, nemara celo izničilo, tisto ustvarjalno produkcijo, ki je imanentna sleherni sodobni javni televiziji evropskega prostora – lastno produkcijo najzahtevnejšega žanra, kjer velja izpostaviti predvsem igrani televizijski film in polje dokumentarnih filmov. Če je Ustavno sodišče v znani sodbi odločilo, da bo JZ RTVS navkljub dvema odstotkoma prispevka, ki ju bo preko razpisa namenil za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje, še vedno opravljal vse svoje naloge, povezane z javnim poslanstvom, se ob predlaganem dvigu na štiri odstotke sprašujem, ali ne bo s tem ugasnila lastna produkcija igranega in zahtevnega dokumentarnega programa.

Čeprav gre za obvezo celotnega zavoda RTVS, se bojim, da bo zavoljo argumenta, da filmsko ustvarjanje sodi v široko kreativno krajino kulturno-umetniških avtorskih izražanj, vzgibov in prepotrebnih refleksij, nemara končni cilj prav TVS in posledično uredniško-produkcijska enota Kulturnega in umetniškega programa (KUP).

To v praksi glede na niz zadnjih petih let pomeni, da bo sredstev za lastno, avtorsko ustvarjanje najbolj zahtevnih televizijskih del, kot so celovečerni igrani TV filmi, kratki TV filmi, dokumentarni filmi, priredbe gledaliških del, veliko manj. S tem bo ogrožen obstoj igranega in dokumentarnega programa – enega izmed temeljnih področij umetniškega ustvarjanja televizij, ki opravljajo javno poslanstvo. Že tako ima KUP danes v primerjavi z letom 2008 na voljo polovico manj sredstev za produkcijo temeljnih vsebin, ki izhajajo iz zakonskih obveznosti. Ta trend padanja sredstev za lastno produkcijo pa ima žal tudi povsem praktičen odtis. V slovenski poosamosvojitveni zgodovini je bil igrani program vedno temeljni sestavni del rednih programov RTV Slovenija. Njegov razvoj je še posebej spodbudil predsednik Sveta RTVS Rudi Šeligo, ki je na začetku devetdesetih let sredstva, pridobljena z zvišanjem prispevka za RTV naročnino, usmeril v razvoj igranega programa. 

Še leta 2008 smo poleg nadaljevank lahko posneli pet televizijskih filmov ali iger (in štiri kratke igrane filme), kar je osnovni standard nastajanja kakovostne dolgoročne produkcije televizijskih filmov. Leta 2009  smo posneli pet filmov oziroma iger in en kratki film, leta 2010 celo 7 televizijskih filmov oziroma iger (dva od teh sta nastala v okviru Otroškega in mladinskega programa), predlani in lani smo v  Igranem programu posneli samo še po dva televizijska filma, letos pa ob nadaljevankah snemamo le še en sam celovečerni televizijski film, Avtošolo v režiji Janeza Burgerja. Zadnja leta prav tako ne moremo več snemati kratkih igranih filmov, čeprav jih TVS neprestano potrebuje za predvajanje v prvovrstnem programskem času, običajno v sredo med  uveljavljenim terminom filma tedna in večerno informativno oddajo Odmevi, režiserji pa jih nujno potrebujejo, da prek zvrsti kratkega filma profesionalno dozorevajo proti daljšim formam. Vsekakor je v moji argumentaciji v ospredju razlikovanje med televizijskim celovečernim filmom in produkcijo celovečercev, namenjenih prikazovanju v kinematografih.

Razvite javne televizije, npr. nemška ZDF, avstrijska ORF ali švicarska javna televizija, se s televizijskimi filmi sproti odzivajo tako na aktualne družbene teme kot na zgodovinske dogodke in s tem pomagajo ustvarjati adekvatno podobo stanja v omenjenih družbah. Tej ambiciji mora slediti tudi slovenska javna TV. Vsebinsko gledano ji v zadnjih letih tudi je. S prerezom medgeneracijskih avtorskih poezij oziroma refleksij na temeljne družbene probleme in izzive smo realizirali filme Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine, Kruha in iger, Hvala za Sunderland in Vaje v objemu. Večina omenjenih naslovov je nastala v koprodukcijskem razmerju in bila dobro ocenjena, filmi in avtorji pa so prejemniki prepoznavnih nagrad.

Dejavnost RTVS že zdaj predstavlja pomemben del nacionalne kinematografije, predvsem, kot piše tudi v dokumentu, pri razvoju filmskih in avdiovizualnih del, produkciji, promociji, distribuciji in prikazovanju kakovostnega filma ter filmski vzgoji. Vsekakor svojo temeljno dejavnost naslanja prav na uredniške vizije, ki jih nujno vzpostavljajo tudi medijske zakonitosti oziroma omejitve. Lastna produkcija igranih filmov je sestavni del vseh programov evropskih javnih televizij. Tako kratki kot celovečerni televizijski filmi nagovarjajo najširšo televizijsko publiko v osrednjem programskem pasu, njihova naracija je usmerjena k sporočilnosti in komunikaciji z gledalci. To ne pomeni, da nimajo umetniških kvalitet, temveč zgolj, da realnost, dogajanje v vsakdanji družbeni resničnosti, odsevajo na način, ki lahko zajame kar najširši krog gledalcev.

Produkcija televizijskih filmov na TVS zagotavlja tudi zanesljive produkcijske in kakovostne standarde, saj projekte premišljeno gradimo in neposredno nadziramo od začetne do končne faze: od izboljšave scenarijev, do izbora ekipe in dela dramaturgov. O visoki vsebinski in izvedbeni ravni pričajo tudi vse glavne nagrade na zadnjih dveh Festivalih slovenskega filma v Portorožu. Ob vsem omenjenem je izvedba televizijskih filmov v povprečju opazno racionalnejša oz. cenejša, kot so filmi, ki nastajajo s pomočjo Filmskega centra v izvedbi neodvisnih producentov. Tako je najzahtevnejša in najdražja produkcija osmišljena zgolj s predvajanjem v že omenjenem osrednjem večernem času, ki pa ima zakonske omejitve, predvsem kar zadeva prizore eksplicitnega nasilja in spolnosti. Nekaj, kar zelo pogosto, pa tudi ob bolj redkih umetniških delikatesnih impresijah, ki ciljajo na ozek pas najbolj zahtevnih gledalcev, najde svoj prostor v dikciji kinematografskih celovečercev.

Naslednja težava, ki jo je nujno treba razrešiti, je register neodvisnih producentov. Opredeliti je treba, ali neodvisni producenti izpolnjujejo pogoje Zakona o medijih in so fizična ali pravna oseba, izdajatelj televizijskega programa pa ima največ 25-odstotni delež upravljavskih ali glasovalnih pravic v njenem premoženju. Pomembno je tudi, da tak producent po naročilu posameznega izdajatelja televizijskega programa ustvari največ polovico svoje produkcije na leto. K oblikovanju takega registra je na eni izmed zadnjih sej pozval tudi Programski svet RTVS.

O prenosu financiranja dejavnosti programov posebnega pomena

RTVS že sedaj producira, koproducira in razpisuje programske vsebine posebnega pomena. Na tem področju je KUP še najbolj v ospredju, saj z realizacijo vsebin slehernega uredništva (Otroški in mladinski program, Izobraževalni program, Verski program, Dokumentarni program, Uredništvo oddaj o kulturi, Uredništvo glasbenih oddaj, Igrani program) gledalcem ponujamo kakovostne programske vsebine posebnega pomena, ki so v javnem interesu! Zapisani ukrep financiranja dejavnosti programov posebnega pomena iz sredstev državnega proračuna na sredstva RTVS iz naslova prispevka za programe in storitve RTVS bo v luči že povedanega še bolj okrnil našo lastno produkcijo. RTVS naj bi izvedla večletni razpis, prek katerega bi namenila sredstva v letni višini treh odstotkov pobranega prispevka in tako financirane programe vključila v svojo programsko shemo. Za začetek finančni del: v letošnjem Rednem letnem javnem projektnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev  je bilo za področje B, torej za področje sofinanciranja programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega in televizijskega programa, namenjenih 1.325.000 EUR, kar je precej manj od zapisane obveze RTVS, da za ta namen prispeva 3 odstotke obveznega RTVS prispevka. Skupaj s predlaganim zneskom za Filmski center to nanese visokih 7 odstotkov odtegljaja RTVS prispevka, ki bo šel na račun zmanjšanja lastne produkcije oziroma uredniško in produkcijsko strogo nadzorovanih koprodukcij. Drugo vprašanje pa je vsekakor vsebinske in tehnične narave. Kako se bodo ti projekti lahko po vsebinski plati prilagajali uredniškim vizijam, zahtevam, nadzoru in predvsem, ali bodo ustrezali visokim tehničnim normativom RTVS oziroma ali bo pričakovana strokovnost tudi primerno realizirana?

Za konec bi rad dodal še naslednje. Trend sodobnih nacionalnih televizij, ki delujejo v EBU mreži, je tudi vzpostavitev tematskih kanalov. Nekaj, kar z veseljem pričakujemo tudi v Kulturnem in umetniškem programu, saj bi na ta način lahko gledalcem vsak dan v osrednjem večernem terminu zagotovili kontinuirano in pestro ponudbo igranih, dokumentarnih filmov, kvalitetnih serij in oddaj lastne produkcije ter koprodukcij. Ob branju omenjenih izhodišč osnutka Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017, ki zadevajo RTVS, se upravičeno bojim, da je vzpostavitev  tematskega kanala na RTVS ob tolikšnem odstotkovnem odbitku iz naslova obveznega prispevka zgolj zelo oddaljena želja, vizija, ki bi nas sicer lahko utirila v moderno orbito javnih evropskih RTV postaj.

--

O avtorju: Andraž Pöschl, odgovorni urednik kulturnega in umetniškega programa

 

comments powered by Disqus