Andrej Grafenauer: Pripombe na osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017

 

               1.      Izobraževanje in usposabljanje v kulturi: stran 91/119

V osnutku nacionalnega programa je zapisano: »V javni interes sodi povečanje usposobljenosti, znanja, spretnosti, kompetenc in mobilnosti zaposlenih in samozaposlenih na področju kulture … zato je zagotavljanje dostopnosti do izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja in s tem pridobivanja kompetenc posameznika tako pomembno.«

Predlagam, da MK v dokument na področju izobraževanja zapiše, da je potrebno v RS v obdobju 2013–2017 vsaj ohranjati število razpisnih mest na obstoječih univerzitetnih umetniških programih ter njihovo ustrezno financiranje.V Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 pričakujemo torej podporo, ki mora sloneti izključno na javnem interesu in argumentih in ki bo z uvrstitvijo v ta strateški dokument pomagala vsaj ohranjati dosežene standarde izobraževanja na umetniškem področju.

Utemeljitev: Javni interes po izobraževanju na področju umetnosti je ogrožen, in to na tistem delu, ki naj bi bil sistemsko urejen, torej na področju univerzitetnih umetniških študijev. Ne glede na avtonomijo javnih univerz morajo te upoštevati tudi izražen javni interes. Tega je v primeru umetniških akademij UL zanemarila. Zato pričakujem, da bo MK, ki je poleg MIZŠ naše matično ministrstvo, opredelilo in zaščitilo javni interes na področju umetniških univerzitetnih študijev tudi v tem dokumentu. Da ne bomo znotraj UL, kakor se je dogajalo v preteklosti in se še sedaj, obsojeni na preglasovanje, zaostajanje, krčenje, nerazumevanje in samoukinjanje. Umetniške akademije popolnoma kompetentno tukaj lahko govorim o Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani (AG) so ogrožene. Trenutni finančni položaj AG, ki je posledica nesorazmernega zmanjšanja sredstev v letu 2012 in desetletne podcenjevalne obravnave znotraj visokošolskega prostora in Univerze v Ljubljani (UL), nam zadošča za normalno izvajanje programov za približno tri četrtine obstoječih študentov. Da sploh lahko izvajamo študijske programe (naših študentov je sicer na število prebivalcev trikrat manj kot v sosednji Avstriji), to počnemo v nasprotju z Zakonom o trgu dela. Trenutno izvajanje tretjine programa namreč sloni na prekernih delavcih, ki bi jih po tem zakonu morali zaposliti in ki delajo za 3 do 4-krat nižje plačilo, kot bi ga prejeli, če bi bili redno zaposleni. Kljub temu in kljub skrajnemu varčevanju in postopnemu zmanjšanju zaposlenosti na 87 % glede na leto 2004 oziroma 83 % glede na leto 2008 že četrto leto zapored poslujemo z izgubo. Jeseni prihaja dodaten letnik študentov, na kar opozarjamo že pet let. Popolnoma nemogoče je ta študij izvesti brez dodatnih sredstev, zato se jeseni študijski proces najverjetneje ne bo začel in bo visokošolsko izobraževanje na področju glasbe v RS zastalo. Naj za ilustracijo, ki pove vse o nenormalnosti našega položaja, dodam, da je že sedaj znesek denarja, ki ga dobimo na glavo študenta, nižji kot na primer na Hrvaškem ter nižji, kot je na slovenski srednji glasbeni šoli, kar kaže na popolnoma absurden položaj. V primeru dodatnega letnika se bo ta razlika seveda le še povečala. Naše programe kljub temu izvajamo zelo kakovostno, učinkovito in z velikimi mednarodnimi uspehi, naših diplomantov pa tudi ni med brezposelnimi. Vpisne številke so enake že več kot desetletje, zato nam nihče ne more očitati hlastanja za dodatnim denarjem z reklamiranjem čim večjega vpisa ne glede na zaposlitvene možnosti, kar se je v preteklem desetletju marsikje dogajalo in zaradi česar je tudi javni denar odtekal brez posebnega javnega interesa.

 

2.      Investicije: stran 106; na drugem mestu med investicijami  je omenjena gradnja akademij

V osnutku Nacionalnega programa za kulturo je zapisano, da bodo v letu 2014 MIZŠ, MK in Univerza v Ljubljani opredelili realen in uresničljiv obseg investicije, začetek gradnje pa je predviden za leto 2017.

Predlagam, da se v Nacionalni program za kulturo leto 2014 zapiše kot rok za pridobitev gradbenega dovoljenja, leto 2017 pa kot rok za zaključek in ne začetek gradnje. Potrebno je tudi preveriti vrednost projekta (140 milijonov evrov), ki je verjetno pri današnjih cenah občutno nižja.

Če se izkaže, da projekt zaradi krize ni takoj uresničljiv, naj se v Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 predvidi takojšnja (rok leta 2014) selitev AG (in verjetno AGRFT) v primerne prostore v lasti države, ki bodo omogočali minimalne standarde izvajanja študijske dejavnosti. Država bi na ta račun privarčevala javna sredstva, ki gredo sedaj za najemnine. V primernih prostorih bi lahko tudi akademije čakale na boljše čase za celovito uresničitev projekta izgradnje treh akademij.

Utemeljitev: realen in uresničljiv predlog izgradnje treh akademij na Roški je bil dokončan in tako rekoč pripravljen za vložitev gradbenega dovoljenja že leta 2009. Zapletlo se je s parcelo, katere del je bil vrnjen denacionalizacijskim upravičencem in jo je nemogoče kupiti. V letu 2013 je bil načrt za projekt prilagojen tako, da se izogne vrnjeni parceli. Zdaj ni več razlogov za odlaganje izvedbe. Naj za ilustracijo navedem, da v Zagrebu končujejo novo stavbo akademije za glasbo, ki je približno tako velika kot AG. Stavba ima približno 12.000 m2 bruto oziroma 9.000 m2 neto površine ter koncertno dvorano in je popolnoma primerljiva z našim projektom (investicija 50 milijonov evrov).

Za projekt izgradnje treh akademij je v osnutku predvidenih 140 milijonov evrov. Po ustno izrečenem mnenju avtorja projekta, arhitekta Roberta Potokarja, je projekt po današnjih cenah mogoče izvesti vsaj za 20 do 30 milijonov evrov manj.

--

O avtorju: Andrej Grafenauer, dekan Akademije za glasbo

 

comments powered by Disqus