Andrej Srakar: O dojemanju kulturnega trga »po domače«

 

K pisanju pričujočega prispevka sicer nisem bil povabljen, a odločil sem se ga napisati iz več razlogov. Najprej, ker je iz izbora besedil in oseb, ki so bile, vsaj po mojem vedenju, povabljene k pisanju (in so sicer zelo spoštovane osebe in jih cenim), žal razvidno, da tisti, ki v Sloveniji želijo spodbujati kulturni trg, k temu pristopajo bolj kot k »ideologemu« in jim je bolj važno nadaljevanje »razglabljanja« o kulturnem trgu kot dejansko poglabljanje v urejanje tega področja. H kulturnemu trgu kot k ideologemu torej, ki zveni odlično, malce mistično »ekonomsko«. Mnogi iz kulturniških in humanističnih krogov se bodo ob tem pojmu sicer zgražali nad »neoliberalizmom« sedanjega ministra za kulturo, vendar bodo na tihem priznali, da vendarle »dela« in želi urejati probleme na področjih, ki jih njegovi predhodniki niso uspeli sistemsko urediti, vprašanje je celo, če so kaj pomembnejšega na teh področjih (trg umetnostnih del, izvenproračunski viri financiranja, kot so sponzorstva in donacije, sistemsko urejanje financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih itd.) v svojih mandatih sploh napravili.

Vendar me pri sedanjem poskusu urejanja trga v umetnosti močno zmoti, da poteka s precej naivnimi predstavami in naivno »empirično analizo« tega, kaj trg v umetnosti sploh je in kateri so njegovi problemi na slovenski ravni. Zato se zdijo logične kritike, ki jih je kustos Tevž Logar v okviru društva DUM naslovil na novi poziv Ministrstva za kulturo za financiranje zasebnih zbirk. Kritiziral je nedorečenost poziva, njegovo necelovito dojemanje trga, številne neopredeljene pojme in vprašljive učinke na spodbujanje likovnega trga. Omenjeni poziv je namreč samo simptom (podoben simptom je bil tudi poziv za žepnine samozaposlenih), ki zgovorno kaže zelo naivno predstavo glede sistemskega urejanja teh področij.

Pojem trga je seveda primarno vezan na ekonomsko stroko, o njem ekonomisti zelo radi govorijo/govorimo, ker je možno z relativno preprostimi mikroekonomskimi matematičnimi izpeljavami prikazati dva temeljna izreka (t. i. prvi in drugi izrek blaginjske ekonomike), ki pravita, da je vsak tržni mehanizem učinkovit in da je vsak učinkovit mehanizem vedno v takšni ali drugačni obliki tržen. Seveda to velja pod številnimi omejitvami, zaradi katerih takšna idealna tipska situacija v realnem svetu ne nastopi skoraj nikdar, vendar pa sta omenjena izreka vseeno dovolj, da bo večina ekonomistov pri urejanju katerega koli področja vedno najprej pomislila na mehanizem trga.

Ekonomisti so v preteklih desetletjih razvili številne (teoretske, empirične, matematične in ekonometrične) mehanizme, s pomočjo katerih je možno preučevati delovanje trga, večinoma se to veže na analizo ponudbe in povpraševanja. Ena od osnovnih funkcij trga (če ne kar temeljna) je namreč srečevališče ponudbe in povpraševanja, prodajalcev in kupcev. Ekonomisti (in ekonometriki) so za preučevanje razmerij med ponudbo in povpraševanjem razvili celo plejado orodij, s katerimi lahko bolje razumemo dogajanja na različnih trgih. Tudi kulturni ekonomisti tu ne zaostajajo. Kot v svojem preglednem prispevku iz leta 2006 (temeljnem na področju kulturne ekonomike) navaja ameriški kulturni ekonomist Bruce A. Seaman, je bila v preteklih desetletjih napravljena vrsta empiričnih študij določiteljev povpraševanja po različnih kulturnih dobrinah: gledališčih, orkestrih, opernih predstavah, plesnih predstavah in likovnih delih. Omenjene študije lahko ponudijo konkretnejši pogled na dejavnike, ki določajo povpraševanje po nekem umetniškem delu oz. dogodku in s tem jasnejšo sliko tega, kako se na posamezne spremembe in s tem ukrepe odziva povpraševanje po umetnosti. Kot zapiše Seaman, je pri bodočem delu na tem področju nujno upoštevati troje: 1) bolj pozorno ekonometrično delo, 2) uporaba boljših in bolj obsežnih zbirk podatkov, 3) intenzivnejša uporaba izdelanih modelov oblikovanja okusa za umetniška dela (Seaman 2006: 418).

Naj na kratko predstavim, o čem govorijo te študije, kako so napravljene in zakaj je tako bistveno, da bi jih izvedli tudi pri nas, preden pričnemo z ukrepi za spodbujanje trga. Kot zapiše Seaman, je bilo med letoma 1966 (letom, ko je nastalo področje kulturne ekonomike) in 2005 napravljenih vsaj 44 tovrstnih študij. Večina njih je uporabljala podatke, zbrane z anketami oz. študijami občinstva umetniških dogodkov. Vse so uporabljale neko obliko ekonometričnih regresijskih modelov, od preprostih modelov po metodi najmanjših kvadratov (OLS) do modelov simultanih enačb, panelnih podatkov in časovnih vrst. Večina med njimi je merila elastičnosti – bodisi cenovno in dohodkovno lastno elastičnost povpraševanja bodisi katero od križnih elastičnosti povpraševanja. Veliko jih je vrednotilo tudi učinke posameznih dejavnikov na povpraševanje v umetnosti: učinke oblikovanja okusa (oblikovanje navad, učenje z dejavnostjo, razumska in/ali miopična »zasvojenost«), učinke izobrazbe in dohodka, učinke subjektivnih in objektivnih dejavnikov kakovosti, učinke življenjskega sloga in drugih značilnosti (rasnih, seksualnih).

Vendar bom za to, da na preprost način (žal glede na izkušnje ne verjamem, da je trenutno razumevanje ekonomske in ekonometrične metodologije v Sloveniji na področju kulture na takšni ravni, da bi zaleglo karkoli drugega) razložim, zakaj je tako bistveno napraviti takšne študije, preden razmišljamo o podrobnostih ukrepov za spodbujanje trga, uporabil dva kratka primera, oba pa bosta govorila o temeljnem ekonomskem pojmu pri razmišljanju o povpraševanju (in o katerem, kolikor vem, pri nas na področju kulture ni bilo spregovorjene še niti ene besede, kljub poplavi govorjenja o kulturnem trgu): elastičnosti. Elastičnost povpraševanja označuje odzivnost prodane količine neke dobrine glede na nek drug dejavnik – največkrat govorimo o odzivanju na spremembe cene (cenovna elastičnost povpraševanja) ali dohodka (dohodkovna elastičnost povpraševanja).

Prvi kratek primer je obdavčevanje po t. i. Ramseyjevem pravilu, ki pravi, da moramo močneje obdavčiti tiste dobrine, ki imajo nižjo cenovno elastičnost povpraševanja. Če nek davčni ukrep uporabljamo za dobrino, ki je močno elastična, bodo učinki ravno nasprotni od želenega, zbrani prihodki pa minimalni. Govorimo o osnovah ekonomije, vendar ali imamo kakšne (kakršne koli) podatke o elastičnostih posameznih kulturnih dobrin, katerih trg skušamo spodbuditi v Sloveniji? Kako bi jih sploh imeli, ko pa na tem področju doslej ni bilo napravljene prav nobene tovrstne študije? In če teh podatkov nimamo, na osnovi česa si potem upamo napovedati, kakšne učinke bo imel nek ukrep? Ali ni možno (celo zelo verjetno), da bo brez trdnih ocen odzivanja kupcev marsikateri ukrep čisti strel v prazno? To nas že vodi k drugemu primeru, ki se neposredno veže na vse povedano. Seaman v svojem pregledu jasno pove, da je evidenca cenovnih elastičnosti na področju kulture zelo nejasna in ne daje dokončnih odgovorov: nekatere študije so ugotovile cenovno elastično, nekatere pa cenovno neelastično povpraševanje po isti kulturni dobrini. V obeh primerih pa je jasno, da moramo ukrepe oblikovati povsem drugače, saj se tudi povpraševanje odziva povsem drugače. Zato bom še enkrat postavil osnovno vprašanje: na osnovi česa lahko brez opravljenih študij na slovenski ravni rečemo, zakaj ima nek ukrep takšno ali drugačno obliko? Ali ni torej uspeh takšnih ukrepov v veliki meri loterija, pri kateri pa zastavljeni vložek žal predstavljajo javna, torej naša sredstva, ki jih seveda v času krize že tako ali tako močno primanjkuje.

Še to: omenjene študije, ki se po navadi delajo sektorsko ali celo na primeru posameznih dogodkov, se redko ali skorajda nikoli ne izvajajo na makroekonomski ravni (določevanje  splošnih dejavnikov povpraševanja po umetniških delih na nacionalni in globalni ravni). Čeprav v ta namen obstaja vrsta makroekonometričnih orodij s področja ekonometrične analize časovnih vrst, pa, kolikor mi je znano, tovrstna orodja doslej niso bila prav pogosto uporabljena na področju kulture, kar je velik problem samega akademskega področja kulturne ekonomike, vendar je to že neka druga zgodba.

Na osnovi povedanega imam torej sam, ko že nekaj mesecev poslušam govorjenje o spodbujanju kulturnega trga pri nas, ko berem o tem cele litanije v Nacionalnem programu za kulturo, ko me novinarji kot predsednika Asociacije ali kulturnega ekonomista nenehno sprašujejo o kulturnem trgu, zelo nenavaden, malce smešen občutek. Več kot očitno je, da »urejanje in spodbujanje kulturnega trga« služi le kot modna beseda. Žal v Sloveniji do resne razprave, ki bi morala potekati z vključevanjem ekonomistov (seveda je bila v slovenski ekonomski stroki pred časom polemična razprava tudi o tem, kdo resni ekonomist sploh je), predvsem pa resnih ekonomskih argumentov o tem, kaj kulturni trg je in kateri so njegovi problemi v Sloveniji na osnovi omenjenih empiričnih ekonomskih analiz, ni prišlo. Bi pa seveda hiteli z urejanjem tega področja, pa karkoli bo že nastalo, če bo špičasto, so pač vile, če bo okroglo, je lopata. Glavno, da se o tem govori, predvsem pa, da se kdo lahko pohvali, da je nekaj skušal narediti na tem področju, tudi če so ukrepi in razpisi, pozivi itd. sodeč po videnem namenjeni bolj slepljenju, da se nekaj ureja, kljub temu torej, da je jasno, da kljub »željam« ne prihaja do dejanskih sistemskih sprememb, kot zapiše v svojem besedilu tudi Tevž Logar.

Predlog tega kratkega prispevka bo torej zelo konkreten. Ministrstvo naslavlja prave probleme, področje kulturnega trga je resnično področje, na katerem je potrebno marsikaj spremeniti, kar ve tudi veliko ljudi, ki delujejo na področju kulture v Sloveniji. Čeprav s tem ne bomo spremenili ekonomske narave kulture kot dobrine, ki se nahaja na presečišču trga in države in ji posebej v Sloveniji trg sam ne bo pomagal v takšni meri, da bi se država lahko bistveno umaknila od svoje obveznosti financiranja področja, na katerem so prisotne tržne pomanjkljivosti (»market failures«) in je zato tudi v ekonomskem smislu nujna prisotnost države (toliko v odgovor t. i. tržnim fundamentalistom, ki bi kar vse v kulturi prepustili tržnemu mehanizmu, med katere se sam zagotovo ne štejem). Ministrstvo ima pripravljenih tudi že nekaj osnovnih statističnih deskriptivnih informacij o povpraševanju in ponudbi na različnih umetnostnih področjih. Manjka torej samo nekdo oz. neka skupina, ki bi podatke resneje empirično analizirala v skladu z metodologijo študij, ki na mednarodni ravni že obstajajo in o katerih sem govoril v prvem delu prispevka. Ne mislim »prodajati sebe«, naj bo to jasno, vendar naj Ministrstvo poišče skupino kvantitativno usmerjenih ekonomistov, ki bi bili zmožni narediti takšno analizo. Šele z njo, če bo napravljena kvalitetno, bomo dobili bolj realno predstavo o razmerjih na slovenskem kulturnem trgu, kakšen obseg (velikost oz. število prodanih del, velikost prihodkov, število kupcev) slednji sploh lahko zavzame in kakšni sistemski ukrepi bi bili s tega vidiki najboljši, da bi nesrečni kulturni trg pri nas spodbudili v meri, do katere je to sploh mogoče.

Zakaj torej še vedno »stojimo« in se o tem le pogovarjamo? Akcija!

--

O avtorju: Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani ter predsednik Društva Asociacija

 

 

comments powered by Disqus