Boris A. Novak: Razprava o Nacionalnem programu za kulturo v obdobju 2014–17

 

Slovenski nacionalni program za kulturo v obdobju 2014–17 je stvaren dokument, ki vsebuje vrsto konkretnih načrtov. V osnovi ga velja pozdraviti. Kar zadeva občutljivo in pereče področje knjige, program predvideva nekatere pozitivne rešitve, kot sta enotna cena knjige in mednarodna promocija slovenske književnosti s poudarkom na knjižnem sejmu v Frankfurtu.

Problemi pa se odpirajo v prostoru, ki ga program ne pokriva, se pravi v dramatično konfliktnem razmerju do krizne družbene stvarnosti. Slovenski založniški sistem razpada; naloga Ministrstva za kulturo je, da ta razpad prepreči oziroma da najde alternative sedanji založniški politiki, ki je zašla v smrtonosno močvirje. Čeprav je – primerjalno gledano – bralna kultura v Sloveniji še zmeraj zavidljivo visoka, pa se večinoma hrani s knjižničnimi izposojami, ne s kupovanjem knjig. Založbe so torej življenjsko odvisne od subvencij in knjižnic, v tej situaciji pa posegajo tudi po radikalni komercializaciji programov.

Skrb vzbuja nevarnost stečaja oziroma prodaje Mladinske knjige, naše največje  založbe. S stališča kulturne politike je ključno vprašanje, kaj se bo v tem primeru zgodilo z avtorskimi pravicami velike večine slovenskih literarnih del za otroke in mladino, mnogih knjig za odrasle, prevodov, učbenikov itd. Ker je Ministrstvo za kulturo v imenu družbe subvencioniralo številne naslove, ki jih je izdala Mladinska knjiga, je treba zahtevati zaščito teh avtorskih pravic in javno dostopnost teh del tudi v bodoče.

Največje žrtve so seveda avtorji in avtorice, posebej kategorija t. i. »samozaposlenih v kulturi«, ki sebe samoironično imenujejo »nezaposleni v kulturi«. Tu je položaj skrajno kritičen. Prekerno delo, ki so ga prisiljeni sprejemati, je klasičen primer proletarizacije: naši svobodni umetniki in umetnice si ne morejo več privoščiti, da bi odklanjali poniževalno nizke honorarje, ker bi sicer ne mogli preživeti niti na najskromnejši ravni. 

Ko sem danes svoji gospe (pisateljici, ki je bila vse življenje svobodna umetnica, sicer v neki drugi državi) povedal, da se bom udeležil te razprave, me je ironično vprašala, kaj pa jaz sploh vem o kulturi, če sem pa kmet, ki hodi delat v fabriko. In res: zaposlen sem v fabriki, ki se imenuje Univerza, ko se vrnem s šihta, pa molzem svojo kravo. Krava je plodna,  zelo sem ji hvaležen, saj daje veliko mleka. V zadnjih letih sem namolzel 800 strani verzov – cel ep. A kaj, ko je predpredzadnja ministrica za kulturo, Majda Širca, predlanskim zavrnila subvencijo z besedami, da to delo ni v vitalnem interesu slovenske kulture, enako pa je letos razsodila tudi strokovna komisija pri Javni agenciji za knjigo, saj mu je od petnajstih možnih točk v rubriki »pomen dela za nacionalno književnost« prisodila le 8. V pritožbi sem zapisal, da sem najbrž prešprical kakšno uro slovenščine v srednji šoli o številnih epih v naši književnosti. In si mislim: če se jaz, ki sem uveljavljen pesnik, soočam s takimi težavami, kakšne imajo šele mlajši avtorji in avtorice?

Ena izmed alternativ bi utegnila biti intenzivnejša povezava pisateljske dejavnosti z izobraževalnim procesom na vseh ravneh – od osnovne šole do univerze.

Kakor vselej v kriznih časih so najboljša rešitev javna dela. Je res pohujšljivo v zvezi s kulturo uporabiti izraz javna dela?

V nasprotju s prevladujočim mnenjem, da v času krize ljudje ne potrebujejo kulture, mi lastne izkušnje govorijo, da je resnica povsem nasprotna. Med zadnjo vojno sem v Sarajevu videl, s kakšno strastjo in predanostjo so ljudje brali knjige – pomagale so jim pobegniti iz obleganega mesta! Knjige so pokazale izjemno visoko uporabno vrednost – tudi kalorično, saj so večino pokurili med tremi dolgimi in ostrimi vojnimi zimami, ko ni bilo drugega ogrevanja.

Če kdaj, potem ljudje potrebujejo knjige danes! Pomagajo jim razumeti sebe in svet in se znajti v družbenih blodnjakih.

Geslo kulturne politike v kriznih časih bi se moralo glasiti: Ljudem v stiski dajmo knjige, če jim že kruha ne moremo!    

--

O avtorju: Borisa A. Novak, slovenski pesnik, prevajalec, redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na FF

 

 

comments powered by Disqus