Boštjan Potokar: Naj bo status samozaposlenega vsaj znosen, če že ne privlačen

 

Najprej bi pohvalil ekipo na Ministrstvu za kulturo, da se je držala roka, ki ga je obljubil minister, in smo NPK dobili v pregled že danes. Vemo, da je to s strani politike, vlade, ministrstva (pa katerokoli je že pristojno za kulturo) sicer več kot eno leto prepozno.

A program je dobro zastavljen in se dotika mnogih res nevralgičnih točk v kulturi, ki so bile do sedaj izpuščene (producentstvo, status samostojnih kulturnih delavcev in še bi lahko našteval).

Skrbi me predvsem to, ali in kdaj se bo ta program začel izvajati in kakšne so možnosti, da se izvaja po začrtanih smernicah ne glede na vlado, ministra in podobne politične spremembe. Ali gre za program vlade (ki bo sprejet v nekem političnem konsenzu) ali za program te vlade in bomo čez nekaj let sprejemali in se dogovarjali o novem. Torej, ali gre za strokovno utemeljen nacionalni program, ki ga sprejme politika, ali ga jemljejo le kot trenutno politično sprejemljiv program.

(citiram) »Nacionalni program za kulturo 2014–2017 predstavlja jasno vizijo, ki zagovarja eno samo alternativo: naj slovenska kultura doživi prenovo celotnega modela kulturne politike, na novo opredeli položaj producentov v kulturi, javnega sektorja, nevladnih organizacij, samozaposlenih v kulturi in zasebnega sektorja in jim zagotovi ustrezne normativne pogoje, udejanji dosežen odmik države od odločanja o vsebinah, poveča avtonomijo javnih inštitucij in kulturi podeli mesto ustvarjalne anime razvoja posameznika in družbe – ne retorično in načelno, temveč dejansko.«

To poleg spoštovanja vseh že davno doseženih norm (da se politika čim bolj odmakne od stroke in ne vmešava v vsebino) pomeni predvsem udejanjanje tistega, kar je delo ministrstva, in sicer vzpostavljanje čim boljših pogojev za normalno delovanje vseh činiteljev v kulturi.

Še prej pa je treba popraviti najhujšo škodo, ki se je kulturi žal zgodila v vseh letih samostojne države. Prvi korak je bil storjen z vrnitvijo samostojnega ministrstva. Naslednji korak je s pozicije moči in odločanja (kar Ministrstvo za kulturo predstavlja za kulturnike in uporabnike kulture) vrniti vlogo, ki ne samo, da jo je kultura v družbi že imela, temveč je za vsak razvoj tudi civilizacijska nuja, da jo ima. Ko naslavljam to zahtevo na Ministrstvo za kulturo, to ni zato, ker kultura s svojim delovanjem ne bi znala ali mogla vzpostaviti svoje vloge v družbi, temveč samo zato, ker ji je bila na najbolj grob način ta njena naravna vloga v družbi odvzeta prav s strani politike. Zato jo mora na vseh (ne samo simbolni) ravneh politika tudi vrniti. In v strateški program to seveda sodi.

Nikakor ne moremo in tudi ne smemo mimo financiranja. Ne nameravam apelirati na Ministrstvo za kulturo, da je njegovo delo pridobiti čim večji del pogače proračuna. Omenjam enostavnejši korak, za katerega pa mislim, da ga mora storiti ministrstvo samo. Vsi vemo, da je način financiranja eden izmed vzvodov, ki se ga politika oprime, kadar zaradi demokratičnih norm ne more več uporabljati bolj grobih načinov cenzure. Zato je prvenstveno treba doseči ugodne finančne pogoje za delovanje (javnih zavodov, NVO, posameznikov …) s potrjenimi večletnimi financiranji kulturnih programov. Programi, ki jih za financiranje izbere neodvisna strokovna komisija, naj se nato financirajo v dogovorjenih zneskih in rokih. Ko omenjam neodvisnost strokovnih komisij, običajno pomislim na tuje strokovnjake (že zaradi majhnosti prostora, če ničesar drugega).

Pri vseh sprejemanjih zakonov, ki urejajo ta področja, se je torej treba zavedati (ne le deklarativno) in predvsem upoštevati to, kar je napisano v naslednjem odstavku NPK:

(citiram)»kultura ne le stremi k temu, da pridobi nove vire financiranja, temveč ponuja modele nove ekonomije. Preambiciozno? Ne, kultura lahko v teh segmentih odigra eno ključnih vlog za zagon posameznih gospodarskih panog.«

Naslednji segment, na katerega bi rad opozoril, ker menim, da se prelahkotno vrinja v naše razumevanje tako umetnosti kot kulture, je »nagovarjanje občinstva«.

(citiram)»druga rdeča nit Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017: oblikovanje ciljev kulturne politike ne le skozi oči kulturnih producentov, temveč vzporedno skozi oči uporabnikov kulture. Ali drugače, na domala vseh področjih se kot prvi cilj izpostavlja večanje dostopnosti kakovostnih kulturnih vsebin.«

S povedanim se seveda močno strinjam. Rad bi samo opozoril na nevarnost, ki nas velikokrat zapelje. Ko govorimo o uporabnikih, moramo imeti vedno (še preden jih omenimo) na jeziku sintagmo »kakovostna kulturna vsebina«. Pri kulturi in popularni kulturi moramo paziti na to, da nas ne zapelje štetje obiskovalcev, gledalcev, poslušalcev. Ni dolgo nazaj, ko smo lahko v javnih medijih prebirali obrekovanja o izvajalcih popularne glasbe, ki morajo živeti brez državnih subvencij in na drugi strani o tistih, ki jih kar dobivajo. Televoting je namreč zelo enostaven (na pogled celo demokratičen), a povečini strokovno zelo sporen način odločanja.

Področje kulturno umetniške vzgoje in izobraževanje

Področje je sicer večinoma pokrito z delovanjem drugih ministrstev, a ker je izobraževanje s področja umetnosti zelo specifično, vsaj del tega že od nekdaj pokriva tudi Ministrstvo za kulturo. Zato tudi sodi v NPK.

Izpostavil bi le nekaj točk. V vseh alineah »kulturno umetniške vzgoje« je posebej poudarjena sintagma »na vseh področjih kulture«. Eden od pomembnih pogojev, da se to lahko uresniči, je seveda pritisk (verjetno s strani Ministrstva za kulturo), da se kot del splošne izobrazbe v osnovne in srednje šole uvede predmet (ali vsaj vsebine pri obstoječih predmetih), ki pokriva vsa področja kulture. Tako kot vsi razumemo, da se pri slovenskem jeziku učimo tudi o slovenski in tuji književnosti, je verjetno treba količinsko primerljivo izvedeti tudi kaj o glasbi, likovnosti, filmu, gledališču, arhitekturi, novih medijih in še marsikaterem delu kulture, ki tvori našo splošno izobrazbo.

Veliko je napisanega o vseživljenjskem učenju in vsi se zavedamo njegove pomembnosti ter ga tudi podpiramo. NPK omenja določene rešitve, ki bi spodbujale in omogočale še bolj kvalitetno vseživljenjsko izobraževanje. Naj omenim le žalostno novico, ki je bila objavljena te dni in ne govori ravno v prid napisanemu. Andragoški center je sporočil, da konec letošnjega leta zapira Centre vseživljenjskega učenja. Kot razlog so navedli, da gre za projekt, financiran iz evropskih sredstev, ki traja 6 let in se konec leta izteče. Menim, da če imamo vseživljenjsko učenje navedeno v strateškem nacionalnem planu kot eno od pomembnih točk, je financiranje prek evropskih projektov z nejasno nadaljnjo perspektivo vsaj neresno, če ne kaj mnogo hujšega. Kolikor vem, je trenutno zelo podobno stanje tudi na področju financiranja študija tretje stopnje. To morda ni nekaj, kar bi bilo treba vpisati v NPK, je pa nekaj, kar je za izobraževanje zelo pomembno in česar se morajo poleg uporabnikov zavedati in glede tega ukrepati vsi dejavniki moči. Ti namreč financirajo in s tem zelo močno vplivajo na vsebine izvajanja izobraževanja (v našem primeru v kulturi) v RS.

Ministrstvo za kulturo bi moralo v NPK zapisati specifiko izobraževanja na področju umetnosti. Predvsem produkcija, ki nastaja skozi proces izobraževanja, je prav tako del kulturne ponudbe in tako zagotovo del, ki ga mora na različne načine financirati tudi Ministrstvo za kulturo. Ta produkcija je namenska, načrtna in v nekaterih primerih zelo kompleksna ter finančno zahtevna. Govorim o filmih, animiranih filmih in še mnogo je drugega. S tem nimam v mislih različnih, v izobraževanju potrebnih, vaj. Tu govorim o produktih, ki polnijo razstavišča, festivale, prireditvene prostore doma in po svetu. V umetniških šolah študentje v fazi študijskega procesa producirajo dela, ki nastopajo kot del nacionalne kulturne produkcije. To je področje, ki ga mora pokriti Ministrstvo za kulturo. In to na urejen način, z razpisi ali normiranimi dogovori, predvsem pa strokovno utemeljeno in seveda na večletni bazi, da se izobraževalnim institucijam ni treba vsako leto (s vsaj polletno zamudo) ukvarjati z različnimi razpisi, za katere ni nikoli popolnoma jasno, ali sploh bodo in kakšna bodo razpisana sredstva. Tudi Ministrstvo za kulturo se mora zavedati, da v izobraževanju v RS študijsko leto traja od 1. 10. do 30. 9. In v tem času se mora zgoditi tudi produkcija.

Na koncu (le jaz to omenjam na koncu; ko študent diplomira, je zanj to na začetku samostojne ustvarjalne poti) pa še nekaj besed o statusu samozaposlenega v kulturi.

V dvajsetletnem obdobju, ko sem imel ta status (19892009), se je ime statusa zamenjalo vsaj trikrat ali štirikrat. Tako, kakor tudi o vsem ostalem, seveda nisem bil o tem nikoli nič vprašan, a huje je, da tudi obveščen (s strani ministrstva) nisem bil. Ko danes pogledam nazaj na ta status, ugotavljam, da so se pravice iz statusa z leti samo zmanjševale, pogoji pridobitve so se zaostrovali do današnje nerazumnosti in končno je status pridobil še socialno korekcijo. Z zadnjim sicer ne bi bilo nič narobe, če bi bile meje smiselno nastavljene (samozaposlen v kulturi, ki zasluži povprečen dohodek v RS, si mora sam doplačevati višji razred ...). Samozaposlen v kulturi mora opravljati vsa računovodska, knjigovodska, menedžerska dela, da bi na koncu lahko opravil svoje osnovno delo. Ravno Ministrstvo za kulturo je tisto, ki mora razumeti specifiko zaposlitve tistih članov te družbe, ki upravičujejo njegov obstoj. Denimo, da avtor dobi eno javno naročilo za spomeniško plastiko v življenju (ponavadi ne dobi nobenega, morda jih kdo dobi celo več, a zagotovo ne več kot eno vsakih 10 let). Ker dobi (recimo, da mu uspe razdeliti plačilo na dve leti) to delo plačano, izgubi status, plača (najvišje) davke in smo vsi zadovoljni, ko je po dveh letih zopet lahko samozaposlen z dohodkom pod povprečjem v RS. S filmom je zelo podobno in še bi lahko našteval. Ministrstvo za kulturo je osnovno ministrstvo za vse, ki se ukvarjamo s kulturo. Ministrstvo za kulturo ima politično moč, da lahko poskrbi za pravičnejši obračun davkov in drugih prispevkov za samozaposlene v kulturi.

Naj omenim še dva nesmisla, ki bi jih bilo treba takoj dolgoročno urediti:

- študentje izgubijo status z dnevom zagovora diplomskega dela (to samo po sebi sili študenta v umetno odlaganje zagovora do septembrskega roka in nerazumno kaznuje najboljše),

- uspešno ocenjen kandidat za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi naj status pridobi z dnevom vloge in ne z dnevom, ko se komisija odloči, da se bo sestala in o vlogah odločala.

To dvoje ustvarja velik vakuum (brez statusa) za vse diplomante, ki je še podaljšan za diplomante na področju umetnosti.

Samozaposleni v kulturi so, in glede na NPK naj bi tudi v nadalje bili, osnovni poklic naših diplomantov. In samo Ministrstvo za kulturo je tisto, ki lahko in zato tudi mora poskrbeti, da bo poklic samozaposlenega v kulturi vsaj znosna, če ne raje privlačna, možnost za najbolj kreativen del mladih, ko vstopajo na svojo profesionalno pot.

--

O avtorju: Boštjan Potkar, akad. kipar, izredni profesor, dekan Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, soustanovitelj Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart.

 

 

comments powered by Disqus