Boštjan Potokar: Ni družbe brez umetnosti in kulture

 

Za začetek bi rad poudaril, da je moja pozicija komentiranja odnosa Univerze v Ljubljani do akademij zgolj pogled od zunaj. Zaposlen sem namreč na drugi univerzi. Ko so me povabili h komentiranju teme, smo se dogovorili, da lahko temo osvetlim predvsem z opisom situacije na naši šoli in odnosa naše univerze do umetniške šole.

Kar zadeva ljubljansko univerzo in akademije, lahko kolegom zaželim le čim hitrejšo in čim boljšo rešitev. Njihovo prostorsko stisko in tako rekoč nemogoče pogoje, v katerih delajo, dobro poznam in to žal ne le zaradi spremljanja dogajanja in različnih sodelovanj z akademijami, temveč še iz svojih študentskih časov, kajti od takrat je šlo finančno le na slabše, prostore pa imajo akademije še vedno iste. Pa je minilo že več kot četrt stoletja, odkar sem končal študij.

Naj se torej vrnem k poziciji Visoke šole za umetnost (VŠU) znotraj Univerze v Novi Gorici (UNG). Glede na to, da gre za edino univerzo v Sloveniji, ki ni financirana z zakonom in ima za svoje programe sklenjene koncesijske pogodbe z ministrstvom, je finančna situacija VŠU seveda popolnoma drugačna kakor pozicija akademij. VŠU za svoje programe namreč nima koncesije. Pedagoško dejavnost v celoti financira Univerza. Določen del sredstev pridobi VŠU s šolninami, določen del z različnimi evropskimi in domačimi razpisi. Ostala sredstva pridobi univerza iz drugih virov (različni skladi, donacije ipd.). Delovanje VŠU je vsekakor finančno zelo okrnjeno in šola deluje na robu zmožnosti. Za to pa ne moremo kriviti Univerze, temveč predvsem ministrstvo, NAKVIS in še kakšen birokratski zaviralec bi se našel.

Kar zadeva prostore, se lahko le pohvalimo, da je Univerza pridobila prostore, ki so za trenutni obseg dela VŠU optimalni. Seveda bi se vedno našlo še kaj, kar bi bilo treba razširiti in dodati, a zaenkrat smo s prostori zadovoljni. Smo v centru Gorice, v palači, ki si jo delimo z univerzo iz Vidma.

Iz napisanega je videti, da so naše težave povsem drugačne kakor težave akademij. A tako je videti le na prvi pogled. Morda je vzrok drug, a težave so si zelo podobne. In mislim, da ne izvirajo toliko iz odnosa umetniške šole do univerze, temveč predvsem iz pozicije, ki jo ima umetnost v družbi. Temu primerna je tudi pozicija institucij, ki izobražujejo na področju umetnosti. Dokler lahko različni posamezniki in organi, ki so nastavljeni za odločanje, tako lahkotno in seveda brez vseh posledic širijo neoliberalne ideje o družbi izključno »na prvo žogo profitnih enot«, se bo umetnosti, kulturi, sociali in nazadnje tudi zdravstvu pisalo slabo in vsak dan le še slabše. Mislim, da problem umetniških šol v primerjavi z naravoslovjem ali družboslovjem znotraj univerz ni nič drugega kot poskus preslikave odnosa do umetnosti, ki se počasi, a vztrajno širi predvsem v naših krajih. Marsikje, in to ne daleč stran, je popolnoma drugače. Že v tekstu, namenjenem Ministrstvu za kulturo ob sprejemanju Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017, sem napisal nekaj stavkov o odgovornosti politike, ki bi jih tokrat ponovno poudaril: –

 

»To poleg spoštovanja vseh že davno doseženih norm (da se politika čim bolj odmakne od stroke in ne vmešava v vsebino) pomeni predvsem udejanjanje tistega, kar je delo Ministrstva, in sicer vzpostavljanje čim boljših pogojev za normalno delovanje vseh činiteljev v kulturi.

Še prej pa je treba popraviti najhujšo škodo, ki se je kulturi žal zgodila v vseh letih samostojne države. Prvi korak je bil storjen z vrnitvijo samostojnega ministrstva. Naslednji korak je s pozicije moči in odločanja (kar Ministrstvo za kulturo predstavlja za kulturnike in uporabnike kulture) vrniti vlogo, ki ne samo, da jo je kultura v družbi že imela, temveč je za vsak razvoj tudi civilizacijska nuja, da jo ima. Ko naslavljam to zahtevo na Ministrstvo za kulturo, to ni zato, ker kultura s svojim delovanjem ne bi znala ali mogla vzpostaviti svoje vloge v družbi, temveč samo zato, ker ji je bila na najbolj grob način ta njena naravna vloga v družbi odvzeta prav s strani politike. Zato jo mora na vseh (ne samo simbolni) ravneh politika tudi vrniti. In v strateški program to seveda sodi.«

 

Čas bi torej bil, da se posamezniki in ministrstva zavedo svoje pozicije, vloge in odgovornosti, ki jo imajo v družbi. Ministrstvo, odgovorno za visoko šolstvo, mora s svojim delovanjem vzpostaviti pogoje za čim boljše delo izobraževalnih institucij. Nikakor ni delo politike, da ocenjuje, katere in koliko programov naj izvajajo posamezne univerze. In končno naj posamezniki, ki ta ministrstva sestavljajo, odgovarjajo za svoja dejanja. Tudi javno nastopanje in ocenjevanje in svetovanje in namigovanje o izobraževanju s področja kulture je del njihove odgovornosti. Zelo enostavno: priznajmo končno, da umetnost ni nekaj nepotrebnega, s čimer se ukvarja nekaj ekstravagantnih posameznikov. Priznajmo, da je to področje, ki zahteva poglobljen študij, in da je ni družbe v zgodovini, ki bi živela in preživela brez tistega, kar imenujemo umetnost in kultura. Ko bomo to razumeli, in to ne le deklarativno, takrat bomo lahko odgovorno govorili o znanosti in umetnosti. Ali je res tako težko razumeti in verjeti tisto, kar je Ministrstvo za kulturo napisalo v osnutek NPK:»Kultura ne le stremi k temu, da pridobi nove vire financiranja, temveč ponuja modele nove ekonomije. Preambiciozno? Ne, kultura lahko v teh segmentih odigra eno ključnih vlog za zagon posameznih gospodarskih panog.«

No, pa smo pri financiranju. Ministrstvo je tisto, ki je zadolženo za financiranje izobraževanja. Ko bo ministrstvo opravilo svoje delo in financiralo visoko šolstvo v takem odstotku bruto dohodka, da bomo primerljivi z ostalimi evropskimi državami, tudi univerze ne bodo imele več tako velikih težav, kako razdeliti denar med svoje članice. Žal je tudi v viziji Ministrstva ta dan še zelo daleč in bojim se predvsem tega, da navkljub vsemu govorjenju o avtonomiji univerz, politika prav dobro ve, kako močno vpliva na njihovo delovanje ravno s financiranjem.

Glede pogojev financiranja različnih projektov je izobraževanje s področja umetnosti v zelo neugodnem položaju. Poglejmo, koliko asistentov je na umetniških šolah, koliko mladih umetnikov (raziskovalcev), koliko postdoktorskih študentov. Praktično nič. Vzrok je enostaven, a ne naredi se ničesar, da ne bi bili vsi razpisi Ministrstva za šolstvo napisani izključno za raziskovalce. Če je izobraževanje s področja umetnosti enakovredno izobraževanju s področja naravoslovja in družboslovja, potem mora Ministrstvo spremeniti pogoje pri razpisih in v njih uvesti vse specifike umetnikov.

Naj za konec še malo pokritiziram naše ne dovolj odločno delovanje za prikaz specifik področja umetnosti znotraj izobraževanja. Pred dobrim letom je Rektorska konferenca RS ustanovila Univerzitetni umetniški observatorij, ki naj bi s svojim delovanjem posegal predvsem v odnos med univerzami in šolami, ki izobražujejo s področja umetnosti. Nekaj malega je bilo od takrat storjeno (vse štiri univerze imajo sedaj prorektorje za umetnost), a moram priznati, da od tega odbora pričakujem več, še veliko več. Združuje namreč predstavnike vseh slovenskih univerzitetnih institucij, ki izobražujejo na področju umetnosti in zato dobro pozna probleme in specifike področja. Obenem pa ima moč, ki jo mora izkoristiti za pritisk na univerze, predvsem pa na politiko. In ravno preko politike bosta umetnost in kultura počasi zopet pridobili pozicijo, ki ju v civilizirani družbi nujno morata imeti.

--

O avtorju: prof. Boštjan Potokar, dekan Visoke šole za umetnost Univerze v novi Gorici

 

comments powered by Disqus