Hanna Preuss: Utrinki ob branju osnutka NPK 2014–2017

 

V času svojega dolgoletnega ustvarjanja sem ob hkratnem motrenju tega klica obredla ves svet, po dolgem in počez. Preživela sem vse sisteme, ki so se zvrstili in bili zame na nek način tudi okolje ustvarjanja. Preživela sem propad starega sistema v Evropi, ustvarjala sem v Afriki v času vojne, v Aziji v času potresov in cunamijev, ustvarjanju v slovenskem prostoru sem posvetila celih 35 let. Moje življenje je do tega trenutka zvrhana čaša, napolnjena z ustvarjalnostjo in umetnostjo.

Na tem mestu si na podlagi svoje prehojene poti jemljem pravico, da povem naglas, da takemu razkroju in kaosu v kulturnem prostoru še nisem bila priča.

Zavoljo tega je pozicija umetnika ogrožena z dveh strani: na eni strani ga ogroža anahronističen sistem, ki so si ga prilastile nekatere skupine v naši sredini, na drugi pa posplošeno sovraštvo do umetnikov in ustvarjalcev, ki se je porodilo zaradi stalne negativne gonje v javnosti. To je seveda posledica ravnanj in dejanj tistih, ki odločajo o kulturnih politikah naroda, in vseh struktur, ki so tako prozorno in na očeh javnosti trdno ukoreninjene v svojem sedlu, prav tako pa tudi sistema vrednotenja ustvarjalnosti in posledično financiranja, ki vztrajno uničuje celo generacijo umetnikov ter ostalih samostojnih delavcev v kulturi, pomembnih nosilcev izvirne umetnosti.

Zaradi povedanega sem torej soočena z glavno dilemo, ki je bila izpostavljena v uvodu osnutka Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017:

ali naj slovenska kultura še naprej deluje v okviru in na način, kot ga poznamo danes, med drugim v stanju relativno bogate in raznolike produkcije, jezikovno omejenega trga, postopnega usihanja zmožnosti in položaja producentov, najsi gre za javni, nevladni ali zasebni sektor, slabšanja položaja ustvarjalcev ter kronične zaprtosti za prihajajoče generacije ustvarjalcev;

ali pa naj slovenska kultura doživi prenovo celotnega modela kulturne politike, na novo opredeli položaj producentov v kulturi, javnega sektorja, nevladnih organizacij, samozaposlenih v kulturi in zasebnega sektorja in jim zagotovi ustrezne normativne pogoje ter udejanji dosežen odmik.

Ob teh pobožnih željah se mi sam po sebi ponovno utrne že poznani krik želje po novem, po spremembi celotnega modela. Ta bo seveda pospremljen z napakami, saj bo svež in nov in mora shoditi, vendar bo edini pripeljal do očiščenja. Smo za nov model, smo za očiščenje v sistemu, absolutno smo za. Vendar tej deklarativni ravni in idealističnemu pogledu na prihodnost manjka uvid v razloge in vzroke propada. Nikakor ne smemo odvrniti pogleda od pravih vzrokov hiranja kulture in kulturne sredine. Kaj nam pomaga nov sistem, če se bodo nanj usedli in obesili stari vzorci, stari obrazi, preverjene formule povezav podeljevanja drobtin pravim upom?

Pomembno je uvideti, kaj je pripeljalo do ubijanja raznolikosti, razvoja odvisnosti neodvisne scene, izumiranja avtohtonih praks; kaj je pripeljalo do razvoja čedalje hujših izločitvenih kriterijev, ki preprečujejo uveljavitev mladih talentov in predvsem idej, ki so prežete s svežino. Preučiti in na novo definirati bi bilo treba prepomembno, a vendarle vprašljivo, vlogo tako imenovanih neodvisnih komisij in čim prej razviti sistem korekcije napačnih odločitev. Predvsem pa najti način, na katerega v prakso vstopijo novi ljudje, ki niso pretesno povezani s produkcijami in producenti, in na tak način preprečiti  lobiranje ali celo prakse, ki mejijo na korupcijo. To so tabu teme v umetniški in kulturni sredini. Izgovoriti v isti sapi besedi kultura in korupcija je svetoskrunstvo, sploh če si umetnik ali kulturnik, saj s tem pljuvaš tudi v lastno skledo.

Pa vendar …

Od pričetka upravljanja Vodnikove domačije in poglobitve v začetke narodove kulture in ustvarjanja pisane besede vidim glavni razlog za sedanje stanje predvsem v dejstvu, da je bil slovenski narod odrezan od svojih korenin, od svojih začetkov, od velikanov, ki so ustvarjali duhovno podlago za sedanje ustvarjalce. Nove generacije, mladi, ki bodo to deželo in njeno zapuščino podedovali ter plemenitili, morajo vedeti za te velikane.

Nikakor ne moremo zanikati dejstva: v tem narodu tiči ogromen potencial, ta nacija je rodila že ogromno talentov, znanstvenikov, umetnikov, intelektualcev, ustvarjalcev, inovatorjev ... Kje so danes? Tisti, ki sploh še vztrajajo v Sloveniji, so izrinjeni na obrobje in hirajo, medtem pa se v sredini pozornosti odvijajo stare igre.

Prednostna naloga Nacionalnega sveta za kulturo v tesni povezavi z ministrstvom, strokovno javnostjo, umetniško sredino in mediji mora biti rehabilitacija umetnika in umetnosti v slovenski družbi.

Brez pozitivno naravnane družbe, ki ceni, spoštuje in podpira svojega umetnika, ni trga.  Brez trga pa ni tržnega modela kulture.

»Crisis« v stari grščini pomeni »trenutek odločitve«. Skozi zgodovino so v kriznih časih z odločnim delovanjem izjemnih posameznikov vzniknile rešilne poti v prihodnost. Pogumen odnos do resničnosti, kot ji drznejo gledati v oči pesniki in umetniki, bo edini omogočil preživetje in preporod  skupnosti, ki se je znašla v hudi stiski.

Povzemam misel slikarja Jožeta Slaka Đoke:

Umetnost išče vedno nove oblike organiziranja vtisov, oblike, ki so sposobne ustvariti smiselno podobo sodobnega sveta, in je zato vedno nova in originalna. Skupnost brez smiselno urejenega sveta je obsojena na razpadanje, ravno tako narod brez svoje lastne, žive in sveže, izvirne umetnosti. Čaščenje plagiatorstva je čaščenje smrti in izguba časa in denarja.

Vsled dramatične resnosti te izpovedi bomo podali tudi mnenje ter predloge dopolnitev in pripomb k osnutku Nacionalnega Programa za kulturo 2014–2017 s pojasnili za ohranjanje, proučevanje in predstavitev dediščine s področja avtohtone, avantgardne in eksperimentalne uprizoritvene umetnosti, s tem pa tudi na slovenskih tleh rojenega gledališča, ki zadošča najvišjim standardom progresivnega modernega evropskega gledališča in v umetniško polje uvaja povsem novo dimenzijo, ki v ospredje postavlja novo obliko gledališkega izražanja in ji obenem daje legitimnost – to je sonorično gledališče.

Na lastnem primeru smo se namreč prepričali, kako neizmerno pomembno je, da razbremenimo slovensko misel negativnega odnosa do avtohtonih pojavov, saj to siromaši slovensko kulturo in jo postavlja v pozicijo uporabnika tujih dosežkov in prevlade tujih kultur ter preprečuje, da bi se umetnost in kultura postavili v središče narodove zavesti in zavzeli mesto, ki jima pripada.

Kar lahko trajno ustvarimo za svet, je avtohtono in v tem posebno, prednostno, in kot tako ne more biti predmet mimezisa/posnemanja ostalih kultur. Avtohtone samonikle prakse naj se v novem modelu  enakopravno upošteva kot dragocene za bogatenje slovenske kulture.

--

O avtorici: Hanna Preuss, direktorica zavoda Hanna's, upraviteljica CSU Vodnikova domačija

 

 

          

 

comments powered by Disqus