Igor Kadunc: RTV Slovenija, kdo bo tebe ljubil?

 

Nacionalni program za kulturo (NPK) bi moral zajeti vse akterje, ki ustvarjajo oziroma posredujejo kulturo v najširšem pomenu besede. Taka izredno pomembna institucija je tudi javna radiotelevizija , v našem primeru RTV Slovenija z vsemi svojimi programi in ansambli. Žal se tega osnutek NPK pravzaprav zelo malo dotika in pravih rešitev ne ponuja. Celo več, RTV se v dveh poglavjih pojavlja kot financer določenih aktivnosti. Če je povsem jasno, da RTV lahko in mora zagotavljati denar za produkcijo filmov, namenjenih prvenstveno kinematografskem prikazovanju, ker je tako odločilo Ustavno sodišče (pa še tu dvomim, da bi tako presodilo, če bi moralo namesto znosnih 2 % odvajati kar 4 %!), pa zagotovo ni logično, da bi RTV Slovenija financirala programe posebnega pomena. O tem je Ustavno sodišče že presodilo in kozmetika v programu, da naj bi te vsebine predvajala tudi RTV, zagotovo ne bo prepričala ustavnih sodnikov ob ponovni presoji.

Zelo nerodno pa je, da Ministrstvo za kulturo predvideva realno zmanjševanje denarja za druge programe RTV ob tem, da je, če uporabim prispodobo, že dolgo okužena z zahrbtnim virusom, pa le redki poznajo to diagnozo. Zato nekaj več besed o okužbi in bolezni, ki bo kmalu postala tudi vidna.

 

RTV Slovenija je imela leta 1998 in 1999 srečo, da smo vodilni naredili vse za zagotovitev osnov za stabilno financiranje. Pravzaprav smo naredili kar nekaj »čudežev«, zaradi katerih RTV Slovenija še danes dokaj uspešno deluje. Uredili smo plačevanje RTV prispevka z vezavo obveznosti na električni števec, dosegli ustrezno povišanje prispevka in izkoristili nepričakovano možnost vplačila v mednarodno organizacijo Eutelsat. Bila je izredno uspešna in smo tako dobili že leta 2000 skoraj v celoti povrnjen vložek 11,6 mio €, delnice, ki so ostale, pa so bile že tedaj vredne več kot 50 mio €. Da je skriti zaklad ogromno vreden, nam niso verjeli niti, ko smo jim povedali podrobnosti! Kasneje so delnice postale vredne še veliko več. Čisti izplen vlaganja je sedaj že okoli 130 mio €.

Zanimivo je, da ne tedaj ne sedaj ni bilo veliko ljudi, kaj šele politikov, ki bi povedali kaj dobrega o RTVS. Ja, zgodovina se ponavlja! Tudi tedaj se je pogosto slišalo, da se RTV enostavno ne da urediti, ampak jo je treba kar ukiniti. Nekako tako, kot so to sedaj naredili v Grčiji! In tako, kot si želi 91 % od 1000 sodelujočih v anketi tednika Reporter! Drugi jo ukinjajo tako po malem. Poskusili so s prepovedjo avtorskih pogodb, z zniževanjem višine RTV prispevka in sedaj še hote ali nehote z novim Nacionalnim programom za kulturo (NPK). Ponovno se bo treba boriti za javno RTV, kar to, ki jo imamo! V njej deluje nekaj čudovitih in nekaj manj čudovitih, pa vendar sposobnih ljudi. No ja, nekaj je tudi takšnih, od katerih RTV nima veliko koristi. Kot v drugih javnih službah.

Ampak to ne more biti razlog za pogrome, ki jih kot institucija doživlja. Najbolj hecni in tragični so tisti, ki so se v zadnjem času ukvarjali z »razvojnimi sredstvi«. Za ime je odgovoren Polde Gregorač, ki je tedanjega predsednika Nadzornega odbora Janeza Jerovška pripravil do sprejetja sklepa o tem, da se vsi prihodki (obresti, dividende in prihodki od prodaje delnic Eutelsata) opredelijo kot »razvojna sredstva« in se lahko namenijo samo za razvoj. Gregorač je namreč bil zagrizen boj za to, da »programci« ne bi porabili vsega denarja za program. Tehniki, posebno »njegovim« oddajnikom, pa je grozilo, da postane obupno zastarela! Ni mu bilo vedno lahko, kajti programski (in seveda avtorski) apetiti so bili vedno višji kot pa razpoložljiva sredstva.

Po odhodu Jerovška iz NS so programski apetiti ponovno prevladali in kar naenkrat so razvojni projekti postali posamezne oddaje, kadrovski projekti. Denarja je bilo že za program premalo, ker so bile vlade tudi v dobrih časih rasti BDP-ja do RTV vedno zadržane (že prva Janševa vlada je želela znižati RTV prispevek). In so še sedaj! Denarja v skritem zakladu pa je bilo pregrešno veliko. V začetku so za razvoj zadoščale že obresti in dividende. Vendar so »razvojni« apetiti postajali vedno večji. Ko ni bilo zadosti denarja iz donosov, so za investicije in nekatere oddaje prodali najprej obveznice, ki jih je RTV dobil ob iztisnitvi iz stare delniške družbe Eutelsat (bilo jih je za 23 mio €). Potem pa so se začele v tej samopostrežni prodajati še delnice novega Eutelsata, ki kotirajo na pariški borzi. Imeli so srečo, da je zaklad vzhajal in ostal vzhajan celo v krizni zmrzali na svetovnih borzah.

Ko pa se je menjala oblast in se je potrebovalo »štof« za napad na vodstvo RTV (ali pa samo za lastno promocijo), so se našli pametnjakoviči, ki so vodstvu RTV očitali nenamensko porabo »razvojnih sredstev«. Kot da bi RTV kdaj dobil takšna sredstva ali pa bi bilo formiranje »razvojnih sredstev« neka zakonska obveza! Omenjeni sklep NS je formalno spremenil vsak naslednji sklep istega organa (sprejem poslovno programskega načrta) o uporabi denarja Eutelsata. V žolčno diskusijo so se vključili celo nekateri poslanci in bivši minister. Kot da ne bi poznali zakona o RTV, ki govori samo o tem, da je RTV samostojen in samostojno razpolaga s svojim denarjem ter premoženjem. Tudi člani NS in programskega sveta bi sedaj radi imeli pravila za »črpanje razvojnih sredstev«. Napaka je bila narejena, ko je RTV začel prodajati delnice brez jasne dolgoročne opredelitve, koliko je racionalno investirati v tehnološko in organizacijsko kadrovsko prenovo RTV. Za to bi bilo smiselno prodati obveznice, za programske stroške pa le v izjemnih primerih, kot je bil izpad prispevka leta 2012 zaradi zakonske zadrege. Nikakor pa ni prav, da se je pričelo prodajati delnice in velik del dobljenih sredstev začelo uporabljati za zagotavljanje sedanjega obsega programov.

Problem je v veliki meri posledica tega, da ima RTV zadnjo, leta 2011 sprejeto, strategijo brez denarnih kvantifikacij! Res je, da so se sedaj v NS zbudili in od vodstva zahtevali študijo, kako bo RTV posloval, ko ne bo več »razvojnih« sredstev. Žal zelo, zelo pozno. O pametnem delovanju namreč lahko odločaš, ko imaš denar in s tem možnost izbire! Ko razpoložljivega denarja zmanjka, ne moreš več veliko usmerjati, ampak lahko samo še gasiš.

In zaklada je zmanjkalo že za sedaj potrebne in nujne investicije. Konec junija je imel RTV še 1,3 mio delnic v vrednosti okoli 30 mio €. Cena delnic se je letos sicer znižala z 28,15 € na 22,5 €. Na drugi strani pa mora RTV pričeti gradnjo prizidka z garažami (ker bi moral že sedaj brez parkirnih mest zapreti vrata) in tudi po mojem mnenju nujnih prostorov »News centra«. To bo z nujno opremo po grobi oceni stalo vsaj 22 mio €. Potrebovali bi tudi tehnično bazo za reportažne avtomobile in delavnice. V neustreznih prostorih nezadržno propada tudi filmski arhiv. Tako »razvojnih sredstev« za druge investicije, kaj šele za »razvojne« oddaje, praktično ni več. Torej bo morala RTV delovati s povprečno 9,3 mio € manj denarja letno, kot je v letih od 2004 do 2012.

To pa seveda pomeni, da bo treba nekaj sedanjih programskih izdatkov zmanjšati. »Poznavalci«, ki bi ukinili RTV, seveda vedo, da to pravzaprav ne bi smel biti problem, ker na RTV delajo »veliko premalo in jih je veliko preveč«. Pri tem lahko vodstvo še tako ponavlja preproste resnice, da je bilo veliko racionalizacij že narejenih (še leta 2003 je bilo zaposlenih 2176, stalnih sodelavcev pa okoli 850, sedaj pa je že manj kot 1904 zaposlenih in okoli 620 sodelavcev). Prav tako jih ne zanimajo argumenti, da sta število zaposlenih in stroški glede na obseg lastnega programa daleč pod povprečjem drugih javnih radiotelevizij v Evropi. Ne slišijo se tudi besede, da so se zaradi omejitev  prihodki od oglaševanja od najboljših časov leta 2007 (bilo jih je za 21,7 mio) zmanjšali za 7,8 mio € (znižanje za 36 %). Da so že nekaj let brez povišanja RTV prispevka, med tem pa so se stroški za plače od istega leta kljub zmanjšanju zaposlenih povečali za 8 %. Od tedaj je tudi nova obveza za pripravo parlamentarnega programa. Nujna je bila tudi postavitev (zelo spodobnega) multimedijska centra. Ob tem pa ne smejo ukiniti praktično nobene oddaje, kaj šele programa. V mojem času so skušali ukiniti Komorni orkester. Nikakor ni šlo! Denarno stisko imajo nekateri vedno pri roki za kritiko vodstva RTV ali vsaj TV Slovenija.

Žal očitno celovito situacijo RTVS pozna zelo malo ljudi. Zdi se, da tudi sestavljavci predloga NPK ne povsem. Iz predloga se zdi, kot da se ne bi zavedali niti pomena nacionalne RTV. Ali se bomo pomena javne RTV zavedli šele, ko bomo brez neodvisnih informacij, ko ne bomo imeli kulturnih ali zabavnih radijskih in TV oddaj, ko ne bomo imeli športnih prenosov za komercialne TV nezanimivih panog? Se zavedajo, da bomo kot narod ogroženi? Ali pa nasprotniki RTVS mislijo, da smo zaradi globalizacije z angleščino ali pa zaradi propada našega planeta na izgubo identitete tako in tako obsojeni?

Mislim, da bi se morali vsi, ki o RTVS odločajo, seznaniti z njenim stanjem danes in predvsem tem, kar jo čaka v prihodnosti. Upam, da bo Ministrstvo za kulturo popravilo osnutek NPK-ja v delu, ki zahteva izdvajanje 3 % prihodkov iz RTV prispevka za financiranje programov posebnega pomena, za kar je do sedaj sredstva dobilo in razdeljevalo prav MK. Gre za ponoven poskus izigravanja sodbe ustavnega sodišča, da se za to ne sme namenjati denarja iz RTV prispevka. Nujno je tudi popraviti zahtevo po tem, da RTV sofinancira kinematografom namenjene filme s 4 % na še znosna 2 %. Prav tako nujno bi morali dopolniti osnutek NPK s posebnim poglavjem, v katerem bi opredelili, kakšen program se po zvrsteh (predvsem kulturnih in informativnih) v prihodnosti pričakuje od RTV. Določiti bi morali, koliko programov (in oddaj) se pričakuje od RTV z denarjem, ki ji bo namenjen. Opredeliti je treba dejavnost RTV pri slovenski glasbeni produkciji, njeno vlogo pri širjenju slovenske kulture v svetu ter koliko denarja naj nameni ohranitvi arhivov. Morda je ravno ob pripravi novega NPK pravi čas za celovito obravnavo stanja in bodočnosti RTVS. Vzeti si je treba čas za to, kajti problem je tu, le spoznati ga je treba v celoti. Ob sedanjem delovanju, torej brez dodatnih 3 % izločenih sredstev, bo imela RTV letno 10-milijonsko izgubo. Z ustreznim ravnanjem in z nekaj manj oddajami (ter programi) pa bi lahko RTV še naprej stabilno poslovala. Sicer bodo tudi pri nas potrebne akcije reševanja nacionalne RTV.

Ponovno se pojavljajo ideje o izločitvi Oddajnikov in zvez iz RTVS. Tu ni problem v sami samostojni organizaciji, ampak v tem, kdo bo lastnik »Oddajnikov in zvez d.o.o.«. Logično bi bilo, da je to RTV, ker so bili zgrajeni večinoma s sredstvi RTV prispevka. Od lastništva je odvisno, komu bo šel dobiček, ki ga bodo ustvarjali. Že sedaj pa se ve, da bo imela korist najprej država. Nova družba bo RTV izstavljala račune skupaj z DDV, ki gre državi. Očitno bo to tudi zelo donosna družba, ki bo plačala letno okoli 1,5 do 2 mio € davka od dobička. Vprašanje je tudi, kakšne bodo bodoče cene za oddajanje programov RTV in ali bodo kaj nižje kot za druge uporabnike. Sedaj že toliko poznamo EU, da je jasno, da bodo cene zelo verjetno enake za vse in tržne. Dejstvo je tudi, da je lahko »zaklad« z vlaganjem 11 mio € v Eutelsat ostal na RTVS samo zaradi tega, ker ni prišlo do predvidene privatizacije tega projekta v okviru Oddajnikov in zvez. Če se najde zadovoljiva formula, da RTV ne bo na slabšem, potem bi bila ideja izvedljiva. Ampak pri nas se je toliko takšnih zadev izrodilo!

Pripravljavcem NPK predlagam, da upoštevajo vse navedeno in ustrezno odreagirajo. Osnutek naj na eni strani dopolnijo s posebnim poglavjem o RTV kot eni od osrednjih  kulturnih institucij, ki lahko samostojno in v sodelovanju z drugimi bistveno prispeva tako pri vzgoji kot pri pripravi kulturnih vsebin in njihovem posredovanju. Opredelijo naj tudi, kako bo RTV svoje poslanstvo izvajal v novih pogojih, brez dodatnih sredstev iz prodaje finančnih naložb. Če bo za to dovolj denarja, potem lahko tudi ostane 4 % od prispevka za financiranje filmov (prepričan pa sem, da ga ne bo!). V tem poglavju bi kazalo tudi jasno definirati, kako je z izpolnjevanjem zahteve po kvoti oddaj neodvisnih producentov. Tu je dovolj prostora za produkcijo TV imanentnih vsebin, ki so prav tako pomembni kot čisti »filmi«.

--

O avtorju:  Igor Kadunc je bil pomočnik generalnega direktorja RTV Slovenija za poslovno področje od 1996 do 2000 in v letu 2010 direktor Filmskega sklada.

 

 

comments powered by Disqus