Jadranka Plut: Potrebna bo resnična reforma kulturnega sektorja

 

Nacionalni svet za kulturo vidim v vlogi mediatorja med politiko in civilno sfero, v okviru česar naj se odvija transparenten strukturiran dialog med nosilci in oblikovalci javnih politik ter subjekti in uporabniki tovrstnih politik. Nacionalni svet za kulturo kot neodvisni organ naj še naprej ostane dojemljiv za probleme civilne družbe, interese različnih skupin in njihove potrebe pri oblikovanju kulturnih javnih politik. Na preizkušnji bo njegova pozicija neodvisnosti, ki jo bo moral nenehno braniti/zagovarjati ne samo na deklarativni ravni, temveč tudi z dejanji. Tukaj mislim predvsem na pasti političnega in ozkega interesnega vplivanja na izvajanje prepotrebnih dolgoročnejših strukturnih sprememb na kulturnem področju.

Položaj kulture v Sloveniji je v slabem stanju, to pa predvsem zato, ker do sedaj politika ni pokazala resnejših pristopov k reševanju sistemskih problemov na tem področju, ki bi bili podprti s strokovnimi raziskavami in bi vključevali vse akterje. Politika pravzaprav ni bila pripravljena prisluhniti stroki, akterjem in širši civilni družbi, ki so s konkretnimi predlogi skušali prispevati k dolgoročnejšim rešitvam. Žal tudi ni bilo spisanih nobenih resnejših dolgoročnejših planov za razvoj kulturne politike. Nacionalni program za kulturo, ki ga piše vsaka politika, naj bi služil temu namenu, vendar dosedanje izkušnje kažejo, da ni politične volje za njegovo izvajanje. Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK) kot krovni zakon je že leta potreben dopolnil in popravkov, če izhajamo iz dejstva, da je kultura živ organizem, ki se spreminja, zato se tudi njene potrebe in načini udejanjanja spreminjajo.

V vseh letih se je nakopičilo nekaj nevralgičnih točk na različnih področjih, ki bi jih morali začeti urejati že danes. Potrebna bo resnična reforma kulturnega sektorja, ki bo temeljila na jasnih in konkretnih strokovnih raziskavah in odgovornih in ambicioznih političnih odločitvah. Pri pisanju in spreminjanju obeh pomembnih dokumentov, kot sta Nacionalni program za kulturo in Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki jih bo nova ministrica zagotovo odpirala, bo treba vključiti vse akterje in širšo civilno družbo že v fazi priprav in v prvi točki bolj ambiciozno (kar zadeva cilje) ter realno in celostno (kar zadeva ukrepe za doseganje teh ciljev) opredeliti javni interes na področju kulture. V ZUJIK bi se moralo na novo definirati, kaj je civilna družba in kateri so organi, ki zastopajo civilno družbo znotraj Ministrstva za kulturo, način njihove sestave in strukturo, in konkretneje opredeliti dialog med političnimi akterji in civilno družbo.

Področje, ki je potrebno reforme, je vsekakor status samozaposlenih na področju kulture. Spremembe na tem področju morajo potekati ob zavedanju smisla vključevanja vseh akterjev s statusom samozaposlenega na področju kulture, ob upoštevanju specifik posameznih področij in ob zavedanju tega, kakšne posledice lahko prinesejo te spremembe posamezniku s statusom pa tudi vsem vrstam organizacij/institucij, v katerih samozaposleni delujejo. Tukaj se bo kulturna politika morala dotakniti tudi že veljavne Uredbe o samozaposlenih in reformirati samo besedilo, ki bo temeljilo na objektivnejših analizah stanja, kaj status samozaposlenih sploh je in kakšen potencial bi reforma tega statusa nosila.

Pri urejanju zakonskih vidikov je že čas, da v krovnem zakonu svoje mesto dobijo tudi nevladne organizacije, ki se z ustvarjanjem ukvarjajo profesionalno, dodana vrednost, ki jo ustvarjajo, pa je primerljiva s kulturno ponudbo javnih zavodov. S tem bi dobili potrditev, da jih Ministrstvo za kulturo prepoznava kot pravne subjekte v krovni zakonodaji s področja kulture. Znotraj krovne zakonodaje bi bile dobrodošle tudi rešitve, ki bi popravile sedanji sistem financiranja nevladnih organizacij in mu dodale oblike, kot sta strukturno financiranje in posebna postavka v proračunu za nevladne organizacije v kulturi.

Neurejeno je področje pridobivanja zasebnih sredstev v kulturi:donacije, sponzorstva, spodbujanje ustanov, loterijska sredstva, davčni položaj kulturnih dobrin, sodelovanje umetnosti in gospodarstva, bančne sheme, sredstva za sofinanciranje, vavčerji in drugi možni mehanizmi spodbujanja zasebnih vlaganj v kulturo. Nasploh je potrebna sistemska ureditev financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih na področju kulture. V obzir je treba vzeti potrebo po ohranjanju alternativnih prostorov in jim priznati avtonomijo delovanja na način dolgoročnejše zaščite. Poskusi vzpostavitve umetniškega trga so vsekakor vredni, da jih pozdravimo, vendar bo na tem področju potrebna širša in sistemska ureditev, ki bi morala biti podprta s konkretnejšimi analizami tega, kako trg deluje oz. ne deluje.

Zato je umestno poudariti, da bi bilo smiselno vztrajati pri vzpostavitvi podiplomskega študija s področja kulturne politike agementain man (ali pa vsaj večji sistemski podpori naročanju tovrstnih študij) pa tudi pri podpori (morda štipendijski) diplomskim, magistrskim in doktorskim nalogam, ki bi z uporabo empirične analize obravnavale sedanje in potencialne kulturnopolitične ukrepe, da bi lahko ukrepi kulturne politike imeli trdnejšo osnovo ter bolj točne napovedi in predvidevanja.

Kultura mora biti vključena v ključne razvojne dokumente države, če želimo biti uspešni na področju črpanja evropskih sredstev, za kar bo potrebna tudi aktivnejša vloga Ministrstva za kulturo, saj bo slednje moralo okrepiti medresorska sodelovanja in javno delati na izboljšavi položaja kulture v slovenski družbi. Nujno je potrebna aktivnejša vključitev v zadnje korake pri pripravi dokumentov nove finančne perspektive EU in večje vključevanje kulture vanje na nacionalni ravni. Dobrodošla bi bila tudi širša razprava o razvojnih in ekonomskih vidikih kulture kljub temu, da slednji niso tisto, čemur je kultura prvenstveno namenjena.

Predhodni Nacionalni svet za kulturo je deloval v turbulentnih časih, v katerih so se zamenjali štirje ministri in ministrica. Kljub temu mu je uspelo odpirati pomembna vprašanja in probleme, ohraniti proaktivno, avtonomno držo do oblasti in vztrajati pri odprtemu dialogu tako s politiko kot strokovno javnostjo. Na tej uspešno začrtani poti bo tudi nova sestava članov in članic NSK nadaljevala delo predhodnikov.

Seveda pa brez političnih odločevalcev in drzne politične volje ne bo moč obrniti kazalca v „pravo smer“.

 

comments powered by Disqus