Jože Vogrinc: Pripombe k osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017

 

Predloženi osnutek NPK je realističen in konkreten. Odziv umetnikov, kulturnih ustvarjalcev in drugih delavcev v kulturi to potrjuje. »Prizemljenost« dokumenta pa ne bo dovolj in lahko postane celo njegova šibkost, če ne bomo upoštevali tistih razsežnosti nacionalnega programa za kulturo, ki presegajo doseg srednjeročnega načrta dela resornega ministrstva, obenem pa šele utemeljujejo obstoj srednjeročnih planov NPK.

Spomniti želim, da nacionalni program za kulturo nikoli ni bil mišljen zgolj kot delovni načrt ministrstva za kulturo (MK) ali celo le kot finančni plan nekaj kulturnih ustanov, za katere je zadolženo MK. Ob svojem nastanku in ob svoji prvi »inkarnaciji« (merim na »Šeligov« NPK) to ni bil srednjeročni dokument enega ministrstva. Ni bil zgolj vladni dokument, celo ni bil niti plan slovenske »države« ali »politike« v smislu trenutne zasedbe ustanov, ki zastopajo slovenske državljane in slovensko družbo; mišljen in izdelan je bil kot trajna razvojna usmeritev slovenske družbe.

 Če tega ne bomo dojeli in upoštevali, se bo v primežu realpolitike dokumentu, ki ga je MK pripravilo letos in ga je kulturna javnost sprejela z odobravanjem, godilo slabo. Ali pričakujete, da bodo odbori državnega zbora in njegov plenum o osnutku NPK razpravljali z žarom, s kakršnim se med sabo obdelujejo poslanci iz nasprotnih strank? Da bo razpravi pazljivo sledila velika večina poslancev, mediji pa bodo o njej poročali na najbolj opazne načine? Tega kajpak ne pričakujete. Ne pričakujemo, da bosta umetnost in kultura ob ukrepih, ki zadevajo družbeni razvoj, deležna samoumevne pozornosti tistih, ki vodijo slovensko državo, in tistih, ki javnost seznanjajo s tem vodenjem. To pa pomeni, da dejansko ne pričakujemo, da bodo politika in mediji v umetnosti in kulturi prepoznali bistveno, nepogrešljivo sestavino naše skupne biti in naše prihodnosti.

Čakati, da bo »politika spregledala sama«, torej čakati na gospodarja, ki bo razsvetljeni absolutist, je politično naivno. Če ne boste z lastnimi dejanji sprožili resnejšega upoštevanja NPK kulturniki sami, ne morete pričakovati tega od drugih.

V vsakem primeru pa moramo NPK dopolniti z razsežnostjo kritičnega preseganja obstoječega in z nesoglasjem s samo idejo, da naj bi tesne meje trenutnih finančnih (ne)zmožnosti Slovenije kot družbe in države sprejeli kot trajne omejitve umetnostne ustvarjalnosti in kulturne produkcije Slovenije. V nadaljevanju bom poskusil začeti z delom miselnega preseganja in podstavljanja osnutka NPK. Temeljne usmeritve nacionalnega kulturnega programa morajo utreti pot ustvarjalnosti v prihodnosti, zato morajo meriti čez omejitve krize, trga, kapitalizma itn.

Zato je najprej bistveno, kako razumemo javni interes. Ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da v žargonu neoliberalizma njegovo razumevanje javnega interesa nastopa v besednih zvezah, kakršna je »javno-zasebno partnerstvo« in ki so se v preteklih letih marsikje že izkazale za nič drugega kakor vzvod privatizacije kulture in umetnosti in kot sredstvo prodiranja akumulacije globalnega kapitala na področja ustvarjalnosti, ki s tem izgubljajo svojo umetnostno in družbeno avtonomijo. V pojmovnem vesolju neoliberalizma so interesi praviloma zasebni, njihov cilj je dobiček. Javni interes je mišljen kot izjema, če že ne kot obolos k nečemu izginjajočemu, kar pa je vendarle nekakšen okrasek ekonomije in države, zato ga morda vendarle (še?) ne kaže v celoti odriniti na smetišče zgodovine.

Nasproti temu, torej nasproti vsakemu obtesanju ali obgrizenju javnega interesa na status pravne in ekonomske izjeme, je treba braniti in uveljavljati javni interes kot interes razvoja družbe in s tem interes vsakogar. Če je tisto, kar dvoumno imenujemo nacionalna kultura, res bistvena sestavina naše skupne družbene biti, potem je tisto, kar zagotavlja današnjo in prihodnjo umetnostno ustvarjalnost in reprodukcijo skupnih kulturnih dobrin družbe, v javnem interesu ne glede na pravni in ekonomski status ustvarjalcev in drugih, ki ustvarjanje in ohranjanje umetnosti in kulture omogočajo. Taka perspektiva pa zahteva, da obrnemo predstave o sredstvih in ciljih, na katere naletimo v srednjeročnih finančnih načrtih, tudi v pričujočem osnutku NPK.

Če izhajate iz obstoja ustanov, ki imajo toliko in toliko zaposlenih in trošijo toliko in toliko proračunskega denarja, se sklicevanje na narodno samobitnost, identiteto in podobne neoprijemljive valute izkaže za sredstvo, s katerim država zagotavlja plače nekaj izbrancem, te pa se z istim obratom znajdejo v vlogi cilja. Dvoumnega cilja, ki tekmuje z drugimi cilji proračuna, zato se tisti, ki cilj zagovarjajo, tem bolj sklicujejo na vrednote kot na sredstvo za zagotavljanje cilja.

Treba je prenehati s takim primitivnim sprenevedanjem in soočiti družbo in politiko z dejstvom, da družbenega razvoja brez nenehnega vlaganja v umetnost in kulturo kratko malo ni in da je javni interes za kulturo pač le ime za nepogrešljivo sestavino družbenega razvoja. Sam po sebi je javni interes cilj, ne pa sredstvo. V sredstvo ga ponižate vsakič, ko ga uporabite kot sopomenko za »tisto, kar je politika pripravljena plačati iz proračuna«.

Prav tako bistveno je, kako v zvezi z umetnostjo in kulturo razumemo trg. Enkrat za vselej je vernikom neoliberalizma treba povedati, kar ve sleherni odgovoren ekonomist: prosti trg, ki bi deloval sam od sebe, ne obstaja in nikoli ni obstajal. Trgi so spremenljivi družbeni proizvodi, zavestne kreacije konkretnih ljudi, ustanov, gibanj in ukrepov. Načrtovati in vzdrževati jih je treba tako, da služijo družbenemu razvoju, ne pa tako, da dušijo in onemogočajo temeljne pravice ljudi in državljanov.

Zato ni nobenega razloga, da bi kot prosti trg častili to, kar Evropska unija pod neoliberalizmom imenuje z evfemizmom prost pretok blaga in storitev. Dejansko gre za monopolne trge, ki jih vsiljuje velekapital in na katerih dumpinška produkcija komercialnega blaga ogroža »tržne niše« s »premalo« potrošniki. Na področju umetnosti in kulture v Sloveniji trg ne deluje, če slovenskim ustvarjalcem ne omogoča, da pridejo do (ne le slovenske) publike in če slovenski publiki ne naredi dostopne kvalitetne (ne le slovenske) umetnosti in kulture. Prosti trg dostopnost umetnosti in kulture prej duši, kakor pa spodbuja.

Od slovenske države moramo zato zahtevati, da dokaže svojo privrženost nacionalnemu kulturnemu programu kot sestavini družbenega razvoja. Navznoter stori to tako, da umetnost in kulturo dejansko – torej tudi finančno – vedno in povsod obravnava kot družbeni cilj, ne kot strošek. Navzven, v odnosu do Evropske unije, drugih držav in sveta, pa to stori tako, da nasprotuje redukciji umetnosti in kulture na področje akumulacije kapitala; da zavrača direktive, ki imajo take posledice in da poišče zaveznike v drugih državah, s pomočjo katerih bo Sloveniji in slovenskim državljanom in državljankam zagotavljala enakopraven dostop do umetnosti in kulture – tako ustvarjalcem in ustvarjalkam kot tudi javnosti.

--

O avtorju: dr. Jože Vogric, član Nacionalnega sveta za kulturo, sociolog kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, soustanovitelj in sourednik knjižne zbirke Studia humanitatis in kolumnist Mladine.

 

 

comments powered by Disqus