Marko Brumen: Trg daj-dam (ali kdo je kdo in kdo je komu)

 

»Opozoriti velja, da optimizem pogosto ni nič drugega kot način, s katerim opravičujemo, branimo svojo lenobo, neodgovornost, voljo po brezdelju. Je tudi nekakšna oblika fatalizma in mehanicizma. Človek se zanese ne dejavnike, ki so zunaj njegove volje in delavnosti, jih poveličuje in povzdiguje, zdi se kot bi izgoreval v svetem navdušenju. Navdušenje pa je zgolj zunanje čaščenje fetišev. Izhodišče pravega reagiranja mora biti razumevanje. Edino opravičljivo navdušenje je tisto, ki spremlja razumno voljo, razumno dejavnost, inventivno bogastvo konkretnih pobud, ki spreminjajo obstoječo stvarnost.«
(Gramsci, Civilna družba in država)

 

 

Kulturni trg. Izraz je zadnje čase blazno popularen, o njem govorijo vsi od ministra do kulturnega ekonomista. Ukrep »krepitev kulturnega trga« je namreč omenjen na mnogih mestih v še svežem temeljnem strateškem načrtu – Nacionalnem programu za kulturo – in kot tak že delna podlaga za vrsto sprememb v kulturnem sistemu.

Le umetniki in ustvarjalci se o njem javno izrekajo bolj malo.

In zakaj se sploh bi? Pojem je tako slabo definiran, da si ga: a) vsak predstavlja drugače in b) se nihče z njim prav zares ne identificira. Zakaj bi o njem govorili, če pa ni jasno, kaj to je? Kako naj o njem govorimo, če pa vsakomur pomeni nekaj drugega?

Teoretične osnove »kulturnega trga« so načeloma preproste in marsikateri pojav v kulturi ex-post celo zelo dobro osvetlijo, vendar moram priznati, da niti kot ekonomist niti kot kulturni menedžer preprosto nimam pojma, kako si »kulturni trg« predstavljajo na Ministrstvu za kulturo. 

Vemo samo, da ga je bojda treba uvesti, češ potem bo vse(m) bolje, naj bo zelen ali moder, kvadraten ali okrogel, špičast ali ploščat. A že začetek je malce butalski, če si niti izvajalci NPK, še manj pa njegovi deležniki nismo enotni, kaj so njegovi osnovni pojmi in definicije.

Poskusimo: »kulturni trg« je, tako kot vsak trg v ekonomski teoriji, točka menjave, v kateri se srečata ponudba in povpraševanje.

Akter X (po navadi proizvajalec ali posrednik, umetnik ali producent) na trgu menja neko dobrino Z z akterjem Y (uporabnikom te dobrine – gledalec, obiskovalec, kupec) za N denarnih (ali blagovnih) enot. N odraža zaznano vrednost dobrine, ki jo menjamo, za akterja Y, akterju X pa pokrije (vsaj) produkcijske stroške. Da model ne bi bil preveč preprost, imamo med X in Y še različne posrednike, ki skupaj s promocijo in distribucijo bistveno vplivajo tako na zaznano vrednost določenega kulturnega »izdelka« kot tudi na uspešnost ter volumen menjave na trgu.

Do tu vse lepo in prav, ampak pesem ni kruh, slika ni kruh, film ni kruh. Denarnih enot ne menjamo za »enoto« kulture na osnovi enakih potreb, kot jih menjamo za kruh. Menjalna cena kosa kruha odraža seštevek produkcijskih, distribucijskih in drugih stroškov. Kaj pa je produkcijski strošek pesmi in kaj opere? Je primerljiv in kako primerljiva je cena enega in drugega? Trg (v teoriji) deluje na osnovi razmerja med ponudbo in povpraševanjem in ob popolni informiranosti akterjev, kar vpliva na zaznano vrednost menjalnih dobrin.

V kulturni praksi pa zaradi izjem in odstopanj od taistih dejavnikov sicer enostavna teorija preprosto ne deluje. V kulturi je zaznana vrednost dobrine popolnoma subjektivna in redko kdaj odraža delež stroškovne vrednosti, razlogi za »nakup« – tudi, kadar je »cena« samo prosti čas udeležbe na dogodku (!) –  pa so zelo individualni in še bolj subjektivni.

Hkrati menjalne vrednosti kulture, kulturnih in umetniških izdelkov ne moremo kvantificirati zgolj z običajnimi metodami, ki veljajo za materialne in storitvene proizvode. Njihova vrednost je inherentna, zato velja, tako kot za vodo, da je kultura javna, skupna in splošno dostopna dobrina. Za takšne dobrine pa velja, da goli kapitalistični zakoni ponudbe in povpraševanja dokazano ne zagotavljajo dovolj stabilne in dostopne ponudbe. Zato tudi samo »kulturni trg« ne more poskrbeti za zadostno mero kulturne ponudbe, ki bo zagotavljala osnovno kultiviranost državljanov, njihovega izražanja in urejanja medsebojnih odnosov.

Dostopnosti do take dobrine zato država, ki resnično misli na dobrobit državljanov, ne zaupa trgu, ampak poskrbi za pokritje dela »proizvodnih« stroškov in »investicije v proizvodnjo in distribucijo« – ter tudi za birokratski aparat, ki skrbi za nemoteno in čim širšo dostopnost do javne dobrine.

V modelu »kulturnega trga« se tako pojavi še faktor D kot država, ki je (vsaj na deklarativni ravni) že zdavnaj ugotovila, da umetnost in kultura v vsakdanjem življenju tako pomembno prispevata h kvaliteti in omiki življenja državljanov – in s tem k blagostanju države –  da ju je treba zagotavljati kot javno službo. Tako kot je treba zagotavljati javno zdravstvo, izobraževanje, vojsko in policijo. S to razliko, da za slednja področja nihče ne trdi, da so subvencionirana, niti nihče ne zahteva, da si npr. vojska del sredstev zasluži »na trgu« (čeprav je za kulturno produkcijo dokazano, da pozitivno vpliva tudi na splošne ekonomske kazalce). Faktor D(ržava) zato neposredno financira delovanje javnih institucij v kulturi, ker pa ta kulturna ponudba še zdaleč ne pokriva vseh potreb prebivalcev, D financira tudi kulturne programe nevladnih kulturnih organizacij, v delovanju katerih prepozna prispevke k splošni blaginji.

Vsaka umna država bolj ali manj stabilno (in učinkovito) financira ustvarjanje in ohranjanje kulture – kulturne ustvarjalce in kulturni sistem – v skladu z družbenim dogovorom. V slovenskem primeru to pomeni cca 2 % državnega proračuna (za primerjavo: Ministrstvo za notranje zadeve za obrambo nameni cca 4 %), ki ju Ministrstvo za kulturo porabi najprej za lastno delovanje in fiksne stroške, nato pa porazdeli še med javne zavode in nevladne organizacije v kulturi in s tem dejansko postane prevladujoč financer kulturnih programov, katerih glavni porabniki smo prebivalci. A za programe javnih in nevladnih kulturnih organizacij je denar porazdeljen približno v razmerju 10:1, čeprav razmerje (učinka) izvedenih programov enih in drugih (še) ni nikjer izmerjeno.

Kaj takšen monopolni »kulturni trg« pomeni za ustvarjalce? Za nevladne ustvarjalce predvsem shizofreno prekletstvo služenja (vsaj) dvema gospodarjema zelo različnih in različno artikuliranih  interesov. Najvišje ustvarjalsko poslanstvo je zadovoljevati kulturne potrebe publike, ne samo s tem, kar ta hoče in kar je všečno, ampak – po naravi umetnosti – družbo in posameznike soočiti tudi s tistim, s čemer se morda noče(mo) spopasti in po čemer ne bo »tržnega povpraševanja«. Na drugi strani pa mora biti ustvarjalec z istimi vsebinami všečen financerju. Ugajati njegovim kriterijem financiranja, čim bolj izpolnjevati bolj ali manj strokovne razpisne pogoje in upati na bolj ali manj strokovne odločitve bolj ali manj strokovnih komisij. Veliko neznank torej. O kakšnem trgu lahko potem sploh govorimo?

Kompleksno? Prekleto res. In ta kompleksen teoretični (!) model povpraševanja, ponudbe in »kulturnega trga« reformisti z Ministrstva napenjajo na zgarane osnove že zdavnaj preživetega modela postsocialističnega kulturnega sistema. Sistema, v katerem se kultura že v startu ne meri z enakimi vatli, ampak se odmerja dvoglavemu zmaju zaščitenih javnih (»naših«) in nevladnih (»vaših«) institucij v kulturi, ki pa že sedaj v marsikaterem primeru delujejo bolj tržno in bolj profesionalno kot redno financirane javne institucije. Zaradi neznosne lahkosti nedorečenih in nesistematičnih sprememb postaja delovanje na »trgu« tako vedno bolj težavno.

Kulturni trg kot teoretičen pojem v NPK torej imamo, v realnosti pa je ustvarjen na podlagi skoraj popolnoma disfunkcionalnega sistema, v katerem »kulturni trg« nima nobenega pomena in smisla; na modelu, v katerem je pojem »kulturni trg« bolj ali manj floskula, placebo tabletka, homeopatski ukrep, ki nima podpore niti znanstveno-ekonomskega niti družbenega konsenza. Gre za model, v katerem ni jasno opredeljeno, kaj je dejanska tržna spodbuda, kaj zagotavljanje javne dobrine in kaj čisto navadna subvencija, ki naj bi korigirala anomalije trga. Ni čudno, da Mitja Rotovnik govori o ministrskih »apaurinčkih«.

In takemu »trgu« spet namenjamo javni denar, da bi spodbudili povpraševanje, namesto da bi olajšali in spodbudili osnovni namen: ustvarjanje in dostopnost kulturnih dobrin.

Novo uvedeni ukrepi za podporo in razvoj kulturnega trga so po besedah generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost (!?) bojda samo »delček v mozaiku«. A glej si ga no, celotna podoba mozaika ni nikjer predstavljena in tako ga lahko sodimo samo po tistih delih, ki so že javno znani. In ki (žal) izkazujejo točno to – da tisti, ki odločajo, prekladajo in sestavljajo zgolj mozaične barvne kamenčke, celotna podoba pa je v najboljšem primeru (!) še naprej meglena in nejasna. 

Kulturniške žepnine? Že s svojim imenom izkazujejo podcenjevalno paternalističen odnos do ustvarjalcev, še bolj pa se to pokaže pri podrobnem branju pogojev za upravičence. Razpis za nove zaposlitve (!) v kulturi, Nove karierne perspektive II?  Razpisni pogoji določajo ENEGA izbranega prijavitelja na sklop (založništvo, kulturno-umetnostna vzgoja, balet, 2 za sodobni ples), točkovanje pa zahteva dve ali VEČ zaposlitev – kar namenoma (?!) daje prednost ne morda najboljšim rešitvam, ampak že tako ali tako (znanim?) stabilnim, večjim organizacijam.

Sofinanciranje projektov zasebnih zbirk? Sofinanciranje nastopov slovenskih galerij na tujih mednarodnih sejmih (s tisoč petsto evri?!) je sicer dobrodošlo, a novost je sofinanciranje pri odkupu za zasebne zbirke – pisano na kožo že obstoječim zbirateljem in milje daleč od spodbud za individualne nakupe.

Po drugi strani pa kljub temu vsi, ki delamo v kulturi, nimamo nikakršnih problemov jasno artikulirati, kaj je potrebno za živahno in vsem dostopno kulturo: urejene razmere in pogoji dela, jasni strokovni kriteriji financiranja ne glede na status ter možnost za dostojno preživetje. (V slepem upanju, da smo že presegli civilizacijsko točko, ko bi bilo treba u/opravičevati obstoj in koristnost kulture.) Torej potrebujemo nič več in nič manj kot vsi ostali – vozniki, gradbinci, novinarji, gasilci, turistični delavci, učitelji. Kajti vsi, ki nimamo financiranja zagotovljenega z zakonom, smo že zelo dolgo na trgu, z vsemi njegovimi anomalijami in bizarnostmi, pa če o tem govorimo ali ne.

Kaj se torej v resnici dogaja, od kod ukrepi za »krepitev kulturnega trga«, če pa so potrebe tako jasne, odgovori pa tako megleni in nedodelani? Zdi se, da v primeru »kulturnega trga« (ponovno) skozi steklo opazujemo sicer nek nejasen diskurz na nivoju kulturne politike, pri katerem Ministrstvo vztraja pri svojih strokovnih rešitvah, neodvisni strokovnjaki in/ali angažirana stroka pa dokazujejo, da je cesar nag, trg pa fatamorgana, a nagovarjajo gumijasto steno. Državni aparat ponovno dokazuje, da na potrebe prebivalcev in ustvarjalcev 21. stoletja odgovarja z ukrepi iz 20. stoletja, ki se nanašajo na ekonomsko teorijo, zasnovano še v 19. stoletju. Dogaja se dialog naglušnih na relaciji kulturna politika–angažirana profesionalna strokovna javnost, skoraj nikogar pa ne zanima, kaj v resnici potrebujejo in kaj želijo končni porabnik, publika in državljani.

O kulturi in njenem financiranju danes preprosto ne moremo več razmišljati v okviru disfunkcionalne tržne paradigme, niti v okviru preživete delitve na javno in nevladno, ampak je treba zbrati pogum in na novo premisliti, čemu in zakaj kulturo sploh ustvarjamo. In predvsem za koga. Sistem financiranja bo potem samo še logična posledica tega razmisleka.

Kot država smo na točki, v kateri smo državljani politikom zaradi pomanjkanja razvojnih politik večinoma že odrekli strokovno kompetenco in kredibilnost načrtovanja in izvajanja ciljev in zahtevamo nove modela (so)delovanja, kulturna politika oziroma njen birokratski regiment pa z zainteresirano strokovno javnostjo še vedno vodi bolj kot ne kvazi dialog. Za tega se zdi, da s svojim golim in bosim dejstvom obstoja služi zgolj temu, da ustvarjalcem onemogoča možnost realnega vplivanja na pravila delovanja sektorja.

A ostajam optimist; ministru in njegovi ekipi k sreči res ne moremo očitati nezavzetosti in pomanjkanja dobrih namenov, a kaj, ko je prav s slednjimi po navadi tlakovana pregovorna pot v pekel.

Bolj uravnoteženo financiranje kulturne produkcije je hvalevreden cilj, a glede na do sedaj videno prakso je žal veliko bolj verjetno, da bo teh nekaj izvedenih in napovedanih ukrepov služilo prej kot izgovor za manjšanje deleža javnega financiranja kot pa kot realna spodbuda za krepitev izvenproračunskih virov financiranja.

Ne dvomim, da slovenska kultura zmore premik na novo paradigmo ustvarjanja in delovanja na takšnem ali drugačnem trgu ob zadostni podpori javnih sredstev. Vprašanje je samo....ali to tudi hočemo in upamo na vseh ravneh odločanja?

--

O avtorju: Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist (Univerza v Mariboru) in kulturni manager (City University, London), po prepričanju pa kulturni producent in (bivši) svobodnjak v kulturi

 

comments powered by Disqus