Martin Srebotnjak: Mnenje o predlogu NPK 2014–2017 – groba montaža

 

Predlog Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 po dolgem času precizno posega v skoraj vse javno financirane plasti filmskega in avdiovizualnega področja. Pri tem mu lahko nesporno pritrdimo pri neposredno izraženi podpori filmski vzgoji, večji dostopnosti filmskega in avdiovizualnega ustvarjanja oz. nastalih del ter ambicioznemu obsegu novih nalog, ki upravičujejo in zahtevajo povečanje sredstev za to področje tako, da bo njegova raven urejenosti in sofinanciranja končno primerljiva z drugimi umetnostmi.

Pri tem lahko ugotovim, da je v predlogu vendarle, z lastno logiko in ubesedenjem, upoštevan lep del predlogov Filmske iniciative, niso pa upoštevani v celoti, kar bo najbrž predmet dodatnih mnenj v nadaljevanju javne razprave. Sam bom predstavil osebni pogled in se zaradi omejenega časa osredotočil na tisto, kar se mi zdi potrebno dodatnega premisleka.

*

Površno gledano predlog NPK predvideva, da se v naslednjih letih financiranje SFC iz državnega proračuna podvoji glede na današnjo vrednost, ki pa je bleda slika sofinanciranja pred nastopom krize. Obenem dokument načrtuje podvojitev že uveljavljenega sofinanciranja kinematografske produkcije s strani RTV Slovenija. Sredstva AV sklada bi se povečala glede na trenutno vrednost, a ostala manjša od najvišjih vrednosti pred rezi v državni proračun.

Če nove ali obsežneje zastavljene naloge, ki jih s tako oblikovanim predlogom NPK prejema v izvršitev Slovenski filmski center, ocenimo po predvidenih sredstvih iz predloga (pri čemer je potrebno tudi špekulirati, saj pri celovitih zneskih za posamezne cilje iz besedila seveda ni mogoče razločiti, kakšen delež bi prispevala osrednja filmska ustanova), ugotovimo, da povečanje financiranja programov SFC zaradi novih nalog ne bo premo sorazmerno povečalo njegovega obsega sofinanciranja dejanske filmske in avdiovizualne produkcije.

*

Kljub zadovoljstvu ob optimističnem finančnem izhodišču za prihodnja leta moram zaradi poznavanja dosedanje kalvarije javnega sofinanciranja filmske dejavnosti opozoriti na scenarije, ki se lahko uresničijo, če se vse predpostavke razcveta kinematografije ne izpolnijo.

Dejstvo je, da zagotovitev sredstev iz proračuna ne temelji le na zavezi Ministrstva za kulturo in njegovega vodstva, potrjeni v obliki NPK v parlamentu, temveč morata to zavezo v vsakoletnem državnem proračunu sprejeti vlada in večina v državnem zboru. Do konca leta 2017 in seveda naprej. V času javnih vstaj, večkratnih medletnih rebalansov oz. krčenja odhodkovnih strani proračunov, omejenih mandatov izvršilne oblasti in grožnje s trojko se kaj lahko zgodi, da bodo nova spoznanja o stanju javnih financ zahtevala ponovna krčenja, tudi ali ravno na teh postavkah, ki lahko ambiciozni načrt zamajejo. In NPK bi na filmskem področju tako postal v veliki meri neuresničljiv.

Pri tem osebno poudarjam potrebo po stabilizaciji financiranja Slovenskega filmskega centra z dodatnimi zunaj proračunskimi viri, kar omogoča vsaj delno zavarovanje avtonomnosti delovanja osrednje filmske ustanove na Slovenskem v takšnih razmerah.

*

Predlog predvideva povečanje sodelovanja RTV Slovenija pri sofinanciranju kinematografskih del. Glede na prej omenjeno odvisnost od političnega konsenza ob pripravah državnega proračuna se kaj lahko zgodi, da bi ob uveljavljenih spremembah zakona o RTV Slovenija slednja postala večji sofinancer produkcije kinematografskih del od SFC, kar je paradoks. Toliko bolj, ker je imela RTV Slovenija z implementacijo obstoječih zavez iz ZSFCJA težave. Vsekakor obstoječa in morebitna nova določila potrebujejo ustrezne dopolnitve, da bodo ti razpisi polno izvedeni skladno z namerami iz zakona (ali se na teh razpisih neporabljena sredstva dodajo razpisnim sredstvom prihodnjega razpisa, ali se sredstva res delijo kinematografskim in ne televizijskim formatom itn.). Zaradi težav z dosedanjima razpisoma je morda potrebno razmisliti o prehodnem obdobju, v katerem bi del teh sredstev na razpisih razdeljevali v dejanskem programskem sodelovanju s SFC (kar tudi očita NPK), in o varovalkah (morebitnih minimalnih deležih) za lastni umetniški program, da zaradi takšnega deleža sredstev za kinematografska dela ne bi povsem okrnili lastne umetniške produkcije na RTV Slovenija.

*

Dostopnost slovenskega filma izključno skozi gledanost, število gledalcev, je seveda pomembno izhodišče, ki mu lahko pritrdim le delno. Ne morem namreč hkrati zanikati drugih meril uspešnosti filmov in predstavljanja nacionalne kinematografije, kot je festivalska odmevnost filmov ipd. Seveda pa se strinjam, da je tudi takšna dela na majhnem slovenskem kinematografskem trgu mogoče bolj učinkovito predstaviti gledalcem.

Težavo vidim le v tem, da predlog NPK postavlja zahtevo, da se gledanost slovenskega filma v naslednjem obdobju poveča do te mere, da se približa povprečni gledanosti komercialne, hollywoodske produkcije, ki nastaja v veliko ugodnejših produkcijskih pogojih in ki za seboj nosi kompleksen ter drag sistem medijske promocije. Ob zapisanih pričakovanih številkah povprečne gledanosti na koncu tega obdobja naj bi javno sofinanciran film celo presegel povprečno gledanost filmov nasploh.

Pomenljivo je, da naj bi se gledanost »kakovostnega« filma odstotkovno zvišala manj kot gledanost slovenskega filma, česar ne razumem povsem (saj slovenski film že danes močno presega gledanost »kakovostnega« filma, ki se mnogokrat sofinancira na identičen ali soroden način kot slovenski film). Menim, da cilj ni neuresničljiv, a zavedati se moramo, da pri tem ne gre le za izbor projektov s potencialom za tovrsten uspeh pri gledalcih, za katerega zanesljivih formul ne poznajo niti v hollywoodskih fabrikah, temveč tudi za radikalen poseg v promocijo slovenskega filma nasploh in novih del, kar pa za seboj povleče tudi večja finančna sredstva.

*

Ob tem prvem vpogledu v predlog NPK izražam upanje, da bo mogoče v javni razpravi ambiciozen predlog na filmskem oz. avdiovizualnem področju mogoče dopolniti do te mere, da bo tudi v morda manj rožnati javno proračunski prihodnosti izvedljiv, delujoč in da bo tako omogočil pričakovani preporod področja.

--

O avtorju: Martin Srebotnjak, docent na AGRFT, režiser.

 

 

comments powered by Disqus