Matevž Čelik: Preseči gradnjo – arhitektura kot kultura

 

 

Pripombe na predlog Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017

Arhitektura je v Nacionalni program za kulturo samostojno vstopila leta 2010, komaj pred tremi leti, z dopolnitvijo Resolucije o NPK 20082011. V program je vstopila kot prostorska kultura, kot področje, ki zajema ustvarjalnosti, katerih kakovost vsi dnevno izkusimo, ko živimo, delamo in se premikamo po prostoru. Arhitektura, krajinska arhitektura in urbanizem so umetnosti, pri katerih rezultat umetniškega dela ni odvisen zgolj od ustvarjalca. To tudi niso področja, na katerih bi lahko pripravljalec NPK, Ministrstvo za kulturo, spodbujal kakovostnejšo produkcijo s subvencioniranjem.

Področje ukrepov naj bi zato presegalo arhitekturo kot zgolj gradnjo (torej ne gre za produkcijo arhitekture) in bi moralo zajeti vzporedne kulturne aktivnosti, ki jih Ministrstvo za kulturo v veliki meri že zdaj izvaja s financiranjem nevladnih organizacij na področju arhitekture in svojega javnega zavoda, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

Prelomne stvari na področju arhitekture in oblikovanja so se v preteklosti zgodile mimo vladnih programov, strategij in politik. Že leta 2001 je slovenska vlada sprejela Politiko urejanja prostora Republike Slovenije, leta 2004 pa Strategijo prostorskega razvoja Slovenije. Dokumenta vključujeta skoraj vse vsebine danes predlagane Arhitekturne politike, ki naj bi – ponovno – rešila vsa pereča vprašanja na področju arhitekture. Noben od obeh omenjenih dokumentov se ne uporablja.

Na drugi strani so se vzporedno s tem odvijali pomembni in odmevni projekti, ki so nastali na podlagi ad hoc pobud, sposobnosti posameznikov, da se hitro odzovejo v določenih situacijah, in osebnega angažmaja ljudi, ki znajo prepoznati potrebe in priložnosti. Ena najuspešnejših tovrstnih praks je leta 2004 zasnovana majhna potujoča arhitekturna razstava z naslovom Six Pack, ki je obredla ves svet in Slovenijo postavila na zemljevid sveta kot novo arhitekturno destinacijo. Od leta 2009 skupina Arhitektura in otroci izvaja številne aktivnosti, povezane z izobraževanjem najmlajših o prostoru in arhitekturi. Leta 2010 je pod okriljem Zbornice za arhitekturo in prostor nastal program Odprte hiše, katerega odmevnost, obisk in obseg iz leta v leto rastejo. Odprte hiše so del svetovne mreže Open House in vsako jesen omogočijo široki javnosti, da obišče sicer nedostopne hiše in zgradbe pod strokovnim vodstvom. Leta 2012 je vrata odprl KSEVT v Vitanju, ki je mednarodno pozornost zbudil tudi zaradi pojava nove arhitekturne prakse: namesto da bi si konkurirali, so se vrhunski arhitekti združili, da bi skupaj zasnovali novo javno zgradbo za lokalno skupnost. Z ad hoc prevzemom ustanoviteljstva Muzeja za arhitekturo in oblikovanje leta 2010 in njegovo oživitvijo je država dala javnosti pomemben signal, da bo tudi preko svojega javnega zavoda izvajala različne ukrepe Nacionalnega kulturnega programa na področju arhitekture.

Treba je zagotoviti, da tovrstni projekti, pobude in aktivnosti dobijo svoje mesto tudi v novem Nacionalnem kulturnem programu. Gre namreč za projekte, ki narekujejo trende, katerim bi morali slediti tudi ukrepi v NPK. To so obenem dejavnosti, ki jih Ministrstvo za kulturo že izvaja in financira in jih je med ukrepe novega NPK smiselno uvrstiti že zaradi tega, da bodo osmišljeni kot celoten nabor kulturnih dejavnosti, ki jih država podpira na področju arhitekture. Naštete aktivnosti zajemajo področja izobraževanja splošne javnosti, promocije in interpretacije arhitekture z različnimi projekti za popularizacijo ter skrbi za arhitekturno dediščino. Skrb za dediščino vključuje zagotovitev pogojev za hranjenje arhitekturnih arhivov v MAO in varovanje zgradb, pomembnih za zgodovino slovenske arhitekture, vključno z arhitekturo 20. stoletja.

Upam, da se bo s ponovno opredelitvijo arhitekture v samostojnem poglavju (ki kot krovni pojem obsega prostorsko kulturo vključno s krajinsko arhitekturo in urbanizmom) prostorska kultura trdneje zasidrala v zavest slovenske kulture. Vendar mislim, da bi izpustili priložnost in spregledali številne aktivne ustvarjalce in producente na tem področju, če bi na področju arhitekture vse skušali urediti zgolj z ukrepom, ki dejavnosti prelaga na nov dokument, Arhitekturno politiko.

V tem smislu predlagam, da se struktura ukrepov v NPK 20142017 dopolni s spodaj naštetimi ukrepi.

 

Višja splošna izobrazbena raven na področju prostorske kulture:

-  podpora programom, ki arhitekturo na razumljiv način interpretirajo široki javnosti,

-  podpora Mali šoli arhitekture v MAO in programu Arhitektura in otroci.

 

Podpora mreži javnih in nevladnih organizacij, ki izvajajo promocijo arhitekture:

-  prednostna podpora projektom, v katerih se partnersko povezujejo javne in nevladne organizacije s področja kulture in kulturne dediščine.

 

Trajna prostorska rešitev hrambe arhitekturnih arhivov:

-  dokončanje prenove zgradbe Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

 

Višja mednarodna prepoznavnost slovenske arhitekturne in krajinsko arhitekturne produkcije.

 

--

O avtorju: Matevž Čelik, arhitekt in arhitekturni kritik. Je eden od soustanoviteljev Zavoda za prostorsko kulturo Trajekt. Od leta 2010 vodi Muzej za arhitekturo in oblikovanje.

Foto: Jože Suhadolnik

 

 

comments powered by Disqus