Metod Pevec: O leporečju

 

Odkar živim in ustvarjam v slovenski kulturni koloniji, me bega nadpovprečno velika količina leporečja v njenem krvnem obtoku. Najbolj gosto se pretaka priložnostno, kadar slovensko slovesno govorimo o kulturi, včasih pa tudi, ko govori kultura sama. Tolikokrat poudarjeni in povzdigovani nacionalni oziroma nacionalno konstitutivni pomen kulture je brez dvoma pomemben in resničen, po drugi strani pa je inflatorna raba narodila številne nepristne derivate: od strahu pred kulturo (pa ne nujno samo takrat, kadar gre za resnično umetnost z drzno odločenostjo zrcaljenja družbene resničnosti) do koristoljubnega koketiranja in nesimpatičnega trkanja po prsih v imenu takšne ali drugačne nacionalno predznačene zaslužnosti. Kultura seveda ne bi smela biti niti všečna niti samovšečna. Najbrž ni naključje, da leporečje slovensko kulturo spremlja v njeni neresnični in v njeni neuresničeni biti. O neresnični kulturi ne kaže izgubljati besed, ta kakopak leporeči, da prikrije svojo umetniško skromnost. Koseski žal ni ostal brez naslednikov, je pa res, da so ti danes neprimerno bolj sofisticirani in ima javnost, pogosto pa celo stroka, resne težave z ločevanjem. Leporečje neuresničenosti pa seveda sodi na področje kulturne politike. O kulturi je največ lepega povedano ob priložnostih in na krajih, ko ali kjer bi bilo treba kaj storiti ali plačati, pa se to ne zgodi. Z nekaj figurativnega pretiravanja si upam trditi, da je največje leporečje v slovenski kulturi slovenski kulturni praznik. Sumim, da je bilo več iskrenega praznovanja kulture na čitalniških večerih, na delavskih proslavah, ob partizanskih tabornih ognjih in celo na rutinskih šolskih recitacijah kot danes, ko smo praznik dobili deklarativno. Kultura je priskrbela dela prost dan na vrhuncu smučarske sezone. Kulturni praznik se nenehno kiti in hkrati zapleta s težkim državnim ceremonialom in lepimi besedami. Čeprav so besede včasih celo ostre in kritične, so še vedno zgolj lepe in neučinkovite, saj so vendar varno prekrite s celofanom državotvornih simbolov, nageljnov, laskavih poklonov in večernega obedovanja z državo.

Preden smo dobili svojo državo in demokracijo, je bilo kupiti slovensko knjigo ali pa vsaj z njo podaljšati najbolj izpostavljeno polico v dnevni sobi nezavedno tudi politična gesta. Ko smo živeli kot narod brez države, je kultura izrisala duhovni teritorij naše državnosti. Pa menda ne, da smo imeli kulturo radi samo kot nadomestek državnosti? Torej že tedaj neresnično in zgolj leporečno? Kako pa naj si sicer razložimo, da je s pridobljeno državnostjo tako naglo usahnila naklonjenost kulturi?

Zdaj je menda že jasno, da slovenska država nima odnosa do slovenske kulture ali pa se v nekaterih političnih deklinacijah skoti celo zagatna averzija do kulture. Slovenska politika se že nekaj časa vede, kot da je po osamosvojitvi popolnoma legitimno v postopku državotvornega dedovanja nasledila kulturo, domišlja si celo, da jo je nadomestila, kajti prevzela je njen raison d'etre. Država ne potrebuje več kulture, zato v letih samostojnosti kultura ni več eksistencialna nuja, ampak je opredeljena kot javnofinančni strošek. Za politiko se zdi tako razmišljanje že dolgo povsem logično, paradoksalnosti te logike se naivno čudi samo kultura, ki z blaženo zamudo počasi dojema sovražni prevzem. Zato smo iz politike in njej servilne ekonomske paraznanosti dobivali udarce in brce, ki so kulturno produkcijo pošiljale na trg, čeprav je bilo vsem jasno, da česa takega niso sposobne niti največje evropske kulture, ki so nasprotno ob pomoči svojih prosvetljenih politikov zagovarjale status kulturne izjeme in upravičenost subvencij na področju kulture. Zveni patetično, vendar se zdi, da je slovenska kultura dejansko prisiljena v boj za ponovno priznanje nacionalnega pomena in vodilne vloge v oblikovanju narodnega značaja. To seveda ni nujno slabo. Miren in etabliran položaj kulture ni nikakršna garancija za uspešnost njenih ustvarjalnih procesov.

Na prvi pogled kaže, da Nacionalni svet za kulturo (NSK) v prihodnjem mandatu ne bi smel imeti težkega dela. Nedavno je bil v parlamentu sprejet Nacionalni program za kulturo 2014–2017 (NPK). To bi lahko hkrati pomenilo, da od novega ministra pričakujemo zgolj uresničevanje tega strateškega dokumenta. Najbrž je za predsednika NSK heretično podvomiti v ta dokument, ki je nastajal eno leto in ima blagoslov najvišjega demokratičnega organa v državi. Njegova operativna tehtnost se hitro izkaže s preverjanjem nekaterih starejših izdaj. Zdi se, da se z uresničevanjem zapisanega v dosedanji praksi ni nihče pretirano obremenjeval. Ta strateška knjiga po ratifikaciji v parlamentu navadno ostane bolj ali manj zaprta. Zadnja sestava NSK je preživela štiri ministre in nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi posvojil delo in smernice svojega predhodnika, kaj šele da bi načela svoje kulturne politike vezal na neki davno sprejet dokument. Z NPK ali brez je vodenje slovenske kulture že dolgo brez vizije, spominja na prastaro plansko gospodarstvo. Napišemo NPK, nekakšno štiriletno petletko, ki se skozi procese usklajevanja spremeni v bolj ali manj neuresničljivo kulturno politično leposlovje. Zgodi se, da se zastavljenih ciljev ne drži niti minister predlagatelj NPK.

Pri razpravah ob zadnjem imenovanju ministra oziroma ministrice za kulturo se je izkazalo, da pravzaprav ne vemo natančno, kaj od ministra pričakujemo. Naj bo strokovnjak, ki pozna kulturno področje in ima morda celo osebno ambicijo, da v svojem mandatu vsebinsko zaznamuje slovensko kulturo, ali pa naj bo zgolj nevtralen politik, ki bo kulturi priskrbel oziroma vrnil potrebna sredstva? Če se zdi pri drugih vladnih resorjih logično, da minister zgolj uresničuje strateške cilje, ki jih je postavil širši politični konsenz, pa se je v kulturi že večkrat izkazalo, da je bila uspešna kombinacija osebne integritete, strokovne suverenosti in politične ambicije posameznika. Seveda nimam v mislih Slovenije. Nismo še imeli ministra, ki bi v slovenski kulturi pustil vsaj približno nepozaben pečat (vsaj ne v pozitivnem smislu, kajti nekatere si bomo zapomnili po storjeni škodi). Osebno in angažirano je svoje ministrovanje zastavil Rudi Šeligo, vendar je bil njegov mandat prekratek, da bi lahko govorili o rezultatih. Večina slovenskih kulturnih ministrov je na neki način zgolj opravljala tekoče posle, kar nas ne bi smelo presenečati. Sistem financiranja je zaprt in rigiden. Ministrstvo v resnici ne financira programov, ampak pokriva stroške. Ob takšnem modelu financiranja ima minister na voljo praktično le restriktivna orodja in ta najpogosteje ne prizadenejo najslabših, ampak najšibkejše segmente slovenske kulture. Šele minister, ki bi svobodno razpolagal vsaj z desetimi odstotki kulturnega proračuna, bi lahko okrepil konkurenčnost in stimuliral sveže ustvarjalne potenciale.

Sistemske rešitve in nov kulturni model so potrebni, pričakovanje, da bo s tem vse rešeno, pa ni povsem utemeljeno. Nezaupanje do osebne angažiranosti in kredibilnosti je raslo premo sorazmerno s slabim političnim kadrovanjem.

Upam, da bo NSK zmogel prav ta osebni angažma, usklajen s poglavitnimi interesi celotne slovenske kulture. V nasprotnem primeru bo tudi NSK deloval kot formalna in leporečna podpora ali pa leporečna opozicija. Razlika navsezadnje ni tako zelo bistvena. NSK lahko nekaj doseže samo, če bo njegov glas čist in močan in če bo imel minister dober sluh in posluh. Skratka, NSK je smiseln samo v enakovrednem dialogu. Ta pa je v našem prostoru dragocena redkost.

--

 

comments powered by Disqus