Mitja Rotovnik: Na rob razpravam o umetnostnem trgu

 

Mariborska opera ali ljubljanska Drama sta celo sami po sebi javni kulturni dobrini, ker imata natančno določeno poslanstvo, kakšne javne programe morata izvajati, da lahko prejemata javna sredstva. To velja za vse javne in nevladne kulturne zavode in izvajalce javnih kulturnih programov in projektov.

Ob vsem, kar je treba imeti pred očmi, ko je v fokusu kulturno-umetnostni trg, precej razpravljavcev pozablja na najbolj preprosto dejstvo, namreč da je vsaka dvorana razdeljena na avditorij za obiskovalce in odrski prostor za izvajalce umetnosti; podobno velja za vse muzejske in galerijske prostore, knjigarne, razstavne prostore in celo za prodajo ali izdajanje knjig.

Izvajalec oz. ustvarjalec/umetnik povsem upraviči svojo vlogo in kulturni zavod svoje poslanstvo, če obstaja za njegov program zanimanje, če je avditorij čim bolj zaseden in če razstavne prostore ali knjižnice obiskuje čim več ljudi. Vprašanj o obiskovalcih, poslušalcih, gledalcih, kupcih knjig, CD-jev, DVD-jev itd., ki so jim z javnim denarjem podprti umetniški programi namenjeni, preprosto ni mogoče obiti: jih izvajana umetnina zanima, ali pridejo na prireditev, ali so pripravljeni kupiti vstopnico, knjigo. Če plošček, likovno delo kupujejo, umetnostni trg deluje. Ob dostopni ceni vstopnice so potešene vse strani, ki aktivno sodelujejo na tem trgu: umetniki, ki si najbolj želijo dobrega obiska, javni zavodi, ker jih za kakovostno izvedene programe lahko plačajo in ker izvajajo svoje poslanstvo, država oz. lokalne skupnosti pa zato, ker so denar vložile v odziven in kakovosten  javni kulturni program. Kadar je kulturna dobrina na voljo brezplačno, kulturnega trga ni. V takih primerih lahko govorimo o promocijskih prijemih, ki jim gre za potešitev interesa ljudi po umetnosti, za kulturno-vzgojne, socialne, turistične in tudi politične vzgibe ali za povečanje dostopnosti umetnosti.

Tisto, kar preveč umetnikov in producentov (kulturnih menedžerjev) in tudi kulturnih politikov pozablja ali vsaj poenostavlja, ko se razpravlja o umetnostnem trgu, so obiskovalci, njihovi interesi, potrebe in želje. Ne nazadnje tudi njihov razvoj, ki postaja ključen strateški izziv vseh, ki računajo na javno podporo svojih programov.

Na zadnji seji Nacionalnega sveta za kulturo so po zapisih v javnosti  najmanj govorili prav o obiskovalcih  in veliko o tem, kaj vse mora storiti država, da bo ponudbena stran umetnostnega trga privlačna. Nobenega dvoma ni, da mora storiti mnogo več, kot stori; da mora za celotno polje javnih kulturnih dobrin prevzeti večjo odgovornost, kot jo trenutno izkazuje. Predvsem mora končno poskrbeti za radikalne spremembe preživetega kulturno-političnega sistema in financiranja iz proračuna.

Pogovori o delovanju umetnostnega trga bodo ostali na mrtvi točki, če bodo oči in pričakovanja kulturno-umetniške sfere obrnjene zgolj navzgor, ne pa tudi k sebi, k lastni ustvarjalni moči ali nemoči, da polni dvorane ali razstavne prostore, da dobro prodaja albume, knjige, slike ali kipe, da ni zazrta samo v okolje domačega trga, pač pa v svet, v svetovni umetniški trg. Otresti se bo treba podcenjujočega odnosa do obiskovalcev, češ: »Mi delamo vrhunsko umetnost, če v dvorane in galerije ni (dovolj) obiskovalcev, je to problem njihove nezainteresiranosti, neizobraženosti in ignorantstva. Ali pa kulturnih zavodov, ker nas ne znajo promovirati, in celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa, ki v resnici preveč zanemarja kulturno vzgojo.«

Ne glede na majhnost in jezikovno omejenost slovenskega kulturno-umetnostnega trga lahko pritrdimo mnenju, da je ta precej razvit, notranje zelo strukturiran in zaradi ekonomske krize neuravnotežen. Dejstvo je, da ponudba kulturno-umetnostnih dobrin močno presega povpraševanje, ko je treba kulturno storitev plačati. Zaradi zmanjševanja javne finančne podpore države in lokalnih skupnosti se raven dostopnosti do kulturnih dobrin celo zmanjšuje. Cene vstopnic, knjig in umetnin so z redkimi izjemami na zgornjem robu kupne moči potencialnih obiskovalcev, za večino so celo nedosegljive.

Odgovornost države in lokalnih skupnosti za delovanje tega trga ostaja še naprej zelo velika. Večja bi morala biti tudi odgovornost turističnega gospodarstva, ki je od občine do občine različna. Sponzoriranje kulture, ki je bilo vse do svetovne ekonomske krize zgledno, zaradi svojega upadanja negativno vpliva na umetnostni trg, saj sili kulturne producente k višanju cen kulturnih storitev. Dotok denarja iz evropskih kulturnih skladov je edina svetla zvezda, ki pozitivno vpliva na ponudbo tistih kulturnih ustvarjalcev ali zavodov, ki so ta sredstva pridobili. Vseeno so zmotna pričakovanja nekaterih akterjev aktualne politike, ki misijo, da lahko Evropa nadomesti astronomski padec državne podpore kulturi in umetnosti, ki ga beležimo zadnja tri leta.

--

O avtorju: Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma

foto: arhiv RTV

 

 

comments powered by Disqus