Peter Tomaž Dobrila: Ven iz kletke!

 

Zaradiznanih in neznanih, a nikakor ne upravičenih, peripetij nam v programiranju nacionalne kulture z Osnutkom Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 umanjkajo 3 leta. Tri leta ničesar, tri leta luknje, velike kot načrtovana in z novim NKP tudi obetana investicija v NUK II v Ljubljani in vsaj tako velike kot načrtovana, a prav nič obetana investicija ne v MAKS, ne v galerijo za sodobno umetnost, ne v knjižnico v Mariboru. Investicije v občinsko javno kulturno infrastrukturo, ki presega lokalni pomen, ter kulturne spomenike v lasti občin je ministrstvo evidentiralo in napoveduje, da jih bopodpiralo: objavilo bo kak razpis in verjetno bo kdo kdaj kakšno povedal, zlasti ob primerni priložnosti. Ostali pa v črepinje, če bo kaj sredstev. Saj niso ne javna kulturna infrastruktura ne kulturni spomeniki v državni lasti, kar pa ima – jasno – prioriteto.

Kaj šele obeti o Akademiji kjerkoli drugod kot v centru, zaradi česar lahko pričujoči dokument naslovimo kar Lokalni program za kulturo, vse ostalo pa je lahko v okras, kot je vodenoglavcu vodomet na uri. Da bi imeli dve akademiji, eno, kjer že je, in drugo novo, denimo že nekaj let v povojih v Mariboru, ne pride niti na kraj pameti, čeprav osnovna logika pravi, da sta dve točki nujni za odnos, bodisi izmenjalen, konkurenčen, nadgrajevalen ali kakršenkoli že. Lahko gledamo na to politično, ekonomsko, sociološko ali socialno, filozofsko ali tehnološko, samo ne – kot se nam potiho dogaja – domobransko v dobesednem pomenu besede: brambovsko, zaplotniško, domačijsko. Živela krajevna skupnost!

Niti ni več pomembno, da je neproporcionalni razvoj države, ko slovenska politika ni bila sposobna prisluhniti željam, kaj šele uresničevati ambicij dveh milijonov prebivalk in prebivalcev podalpskega zakotja, pripeljal do današnjega stanja. In zdi se prav, da to bitje velike glave in nikakršnega trupa ohranjamo pri življenju z nikakršnimi idejnimi presežki, samo da nadaljujemo začeto, četudi so vmes vsi obupali in je bilo treba zamenjati projekt v celoti in začeti od začetka, od razpisa za načrt NUK II, pri čemer ni nihče odgovarjal, saj gre za samo 50 milijonov EUR, toliko, kot so stale napake pri SNG Opera in balet Ljubljana. 

Kdor ni sposoben v okvirjih nacionalnih dokumentov videti celote in ni sposoben imeti pred sabo niti tiste majhnosti in ožine, ki jo predstavlja razdrapana domačija, in ne vedeti, kaj vsaj približno potrebuje neko okolje, da se sorazmerno razvija, torej večkrajevno in regijsko, ne pa centralno-plansko, kot se kaže iz pričujočega dokumenta, bo še naprej deloval na razgradnji nacionalnih interesov, četudi jih tako imenuje in naslavlja. Nesorazmeren razvoj, ki pokopava državo in razdejanja aktivni sloj prebivalstva, se lahko potemtakem gre samo še muzealstvo in arhiviranje, kar je večinoma tudi razvidno, z nekaj manjšimi izpadi, ki potrjujejo pravilo. Nič novega. Kot da je slovenska kultura in zlasti umetniška produkcija mrtva oziroma obsojena na večno reproduciranje klasike, ni pa sposobna produkcije. Nemara je kaj v kadrih, o katerih NPK ne govori.

Smo torej pripravljeni na NPK 2014–2017 kot elementarni, osrednji, izhodiščni, temeljni, najpomembnejši dokument razvoja kulture v prihodnosti, in to ob začetku nove evropske finančne perspektive? Razmislek, strategija in pobude o sredstvih evropske kohezijske politike 2014–2017 zadovoljijo dve strani splošnih klavzul brez konkretnih usmeritev, kaj in kako, mimo ambicij, kje najti podlage za uresničevanje ciljev, na kak način postaviti merila, s čim podkrepiti osnovne strateške, razvojne in druge dokumente, ki so ključni za izrabo evropskega denarja. Umanjkajo tudi kakršnekoli razdelave, kaj z drugimi skladi, kako vključiti socialo in v čem zadeti strukturne spremembe. Najmanj medlo in nemara celo nevarno za začetek še enega obdobja kulturnega stranskega tira, če ne bo tudi ta osnutek doživel usode prejšnjih dveh in bomo čez nekaj let razpravljali o NPK 2020–2023. Ko bo vse mimo.

Nevladniki, samozaposleni, to največje bogastvo slovenske sodobnosti in realnost ustvarjalnega, žuborenje, prosperiteta, mednarodna razsežnost, umetniško in eksperimentalno, so omenjeni na le nekaj straneh, kot izvržek NPK in slovenske kulturne politike. Neljubi pankrti, s katerimi uradna kultura obračunava že od konca sedemdesetih, ko so popljuvali ploščo Pankrtov, jo označili za šund in zato dodatno obdavčili. Toda ne, o tem, o davkih, DDV ali čemerkoli podobnem ni govora: skoraj ni omembe vredno, da NPK ne vsebuje niti črke niti črte o davkih ali DDV-ju na umetnost, umetniške dogodke ali kulturne vsebine širše, le na kratko, brez sape se zaustavi na medijih in zagovarja nižjo stopnjo. Kaj pa filmi, plošče in avdio-vizualna produkcija vobče?

Zakaj se je treba izogibati davku na avdio in video zgoščenke ter na vinilne plošče, ki so prav tako kot časopis ali knjiga nosilci umetniških vsebin? V čem je razlika med denimo klasično glasbo, izvajano v Slovenski filharmoniji, in taisto preneseno na analogni ali digitalni glasbeni? Nikogar od odločevalcev v slovenski kulturni politiki ne moti, da so umetniški mediji obdavčeni z 20 %, medtem ko sta knjiga in časopis ali revija, torej tiskani mediji, z 8,5 % (znižano davčno stopnjo). Mar ni ena od ključnih usmeritev kulture, kar je nedvoumno zapisano tudi v vseh dokumentih o kulturi in seveda tudi v aktualnem Osnutku NPK 2014–20217, javni interes in pravica do javne dostopnosti kulture in kulturnih dobrin?

Kulturna politika bi to morala uresničevati, nam približevati in omogočati in zagotovo je znižana davčna stopnja na avdio in video medije ter na celotno kulturno produkcijo nuja, ki lahko reši marsikateri projekt, marsikaterega ustvarjalca in ustvarjalko in nemara celo vzpostavi trg. Morda je o slednjem preveč razmišljati, vsaj na tem mestu, saj se mi zdi besedna zveza »trg umetnosti« kar malce nagravžna. Na trg gremo po solato in krompir, včasih tudi po med in gobe, kislo zelje, česen in čebulo, umetnost pa ima mesto v njej namenjenih prostorih, daleč od banalnosti vsakdanjega sveta. Umetniško ustvarjanje in kulturna produkcija morata biti primarna, čim boljša in dosledno profesionalna prezentacija v primernih prostorih. Sekundarni dejavnosti sta razširjanje informacij in distribucija materialov, promocija je terciarna, prodaja pa šele nekje na četrtem mestu.

Navedbe posameznih področij umetnosti, kot sledi iz ustroja kulturnega ministrstva, z nekaterimi tradicionalnimi prečkami na to ali ono stran se premaknejo tudi v polje kreativnih in kulturnih industrij, človekovih pravic in varovanja kulturnih raznolikosti, za katere je očitno najbolje, da se jih ne podpre, digitalizacije, ki je vsa leta bolj okrasek in dar posvečenim z rezervo kot resna dejavnost, mednarodne dejavnosti, ki se tako rekoč neha že 2. januarja zaradi pomanjkanja sredstev, kulturno-umetnostne vzgoje in slovenskega jezika. Ni pa niti besedice o nekaterih izmed prioritet: iztekajoči se evropski finančni perspektivi, povezovanju naravnih in kulturnih potencialov, možnostih in specifikah Slovenije in tukajšnje naravne in kulturne krajine, četudi veliko kulturnih dogodkov poteka prav v takih okoljih, ki jih rabijo za svojo realizacijo. To bi lahko bila celo tekmovalna prednost naše kulturne ponudbe in sonaravnega razvoja, medregijskega sodelovanja in policentričnega mreženja.

Že kmalu po ambicioznem naslovu uvoda »Pot do novega modela kulturne politike«, pri čemer pustimo podrobnosti formulacije, se osnutek zdi kot razširjeno nadaljevanje uvoda, ki izpostavi, da se prvič pojavlja celovito poglavje o trgu dela v kulturi, in kot slikovita alegorija stavka, ki sledi, da je bilo poglavje pisano s tresočo roko. Ne samo to poglavje, ampak kar celoto preveva ta tresoča roka, nekakšna samoomejitev ali celo bojazen, ki bi namesto drugoplatnih razlag, kaj ni kultura in kaj naj bi bila kultura, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, namesto samopriznanja in trditve, da bi NPK 2014–2017 lahko obveljal za »krizni« dokument, moral ponuditi strategijo razvoja, ne samo kulture, ampak celotne države.

Zato bi NPK moral preseči tudi razmišljanje o kulturni politiki in se postaviti na piedestal političnih odločitev ter ponuditi odgovor na tisto, česar slovenska politika ne zna odgovoriti že več let: kako se iti državo v 21. stoletju, kako obdržati socialne elemente, vendar ne samo ohranjati delovnih mest, ampak odpirati nova, kar je mogoče z novimi projekti in programi, kako širiti dejavnosti, kako se povezovati z drugimi področji, kako mednarodno delovati in zlasti, kako obdržati ljudi in človeško v njih. Novi NPK bi moral biti eden ključnih strateških in razvojnih dokumentov Slovenije v naslednji finančni perspektivi 2014–2017, ne pa da se sramežljivo oklepa lastne kletke, četudi je zlata.

--

O avtorju: Peter Tomaž Dobrila, nekdanji so-pisec enega izmed NPK in bivši generalni direktor Direktorata za umetnost.

 

 

comments powered by Disqus