Simon Kardum: Akcija!

 

Že bežen pogled na zajetno gradivo, ki ga je pripravila ekipa ministra Grilca, govori o resnosti priprave strateškega dokumenta, ki sta ga prejšnji vladi neuspešno ali načrtno spregledovali. Še posebej v tem delu izstopa manifest uvodničarja, ki prepričljivo in sistematično opozarja na anomalije kulturno-političnega modela, ki ga premoremo (in paradoksalno tudi zanemarjamo) v Sloveniji. Končno je vsaj nekomu postalo jasno, da brez vsebinskih izhodišč in (notranjih) prioritet ni mogoče resno ne načrtovati in tudi ne razumeti potenciala kulture, z njo umetnosti in medijev, pa tudi ne razpreti širše debate o javnem interesu na tem področju.

Še posebej je v resnih časih nujno odpirati tudi debate o mednarodni umeščenosti naše tvornosti in razširiti pojmovanje kulture tudi v smer finančnih in socialnih argumentacij njenega obstoja in razvoja. Zato je preskok v širše pojmovanje »pozitivnih eksternalij«, ki se v marsičem približuje ekonomiki in spregovori o kulturnih industrijah, kreativnih industrijah in kulturnem turizmu, še posebej dragocen. Kajti: bodimo končno pošteni in stvarni. Kulturna proizvodnja (če že hočete) ni strošek, je razvojna kategorija, ki pozitivno vpliva tudi na kondicijo skrbnikov javnih sredstev in gospodarstva. Podobno je osnutek zasnovan tudi v metodološkem smislu. Najprej se poukvarja s posameznimi področji in podpodročji, preskoči k vidikom, ki se nanašajo na vsa področja, na koncu pa pogumno in tvegano napove tudi enovit trg dela in s tem opozori na soodvisnost vseh stebrov: javnega sektorja, samozaposlenih, nevladnih organizacij (oziroma nepridobitnih organizacij v javnem interesu, ne glede na status) in zasebnega sektorja. Poglavje je, kot rečeno, dobrodošlo, v marsičem pa pri oceni stanja in predlaganih ukrepih še nejasno oziroma nedodelano. Predvsem vidim probleme v ažurnosti podatkov in preveliki abstraktnosti, mestoma tudi neobveznosti predlaganega.

Dobrodošlo je tudi poglavje, ki napoveduje celovite spremembe zakonodaje in v okviru katerega bi bilo smotrno v vsebinski premislek vključiti tudi plaho napovedane rešitve, ki se ne tičejo le specialne zakonodaje, temveč tudi sistemske. Če je namreč realno načrtovati pridobivanje sredstev iz raznih shem financiranja iz evropskih virov (socialni skladi, investicijski skladi, programski skladi), potem ni prav nobenega razloga, da ne bi resno razmišljali tudi o posrednih davčnih spodbudah oziroma davčnih olajšavah: po analogiji s predlaganim znižanjem DDV na elektronske knjižne nosilce je treba podobno predlagati tudi za znižanje davka na zvočne nosilce. Ob predlagani bistveno zvišani stopnji olajšav za donacije (ni sicer jasno, kateri zakon je imel predlagatelj v mislih) pa o participaciji namenskih sredstev za kulturo iz naslova iger na srečo. Čas je, da združimo dobre prakse, ki so uveljavljene v Evropi, če se že imamo za Evropejce. Ob tej temi naslavljam na predlagatelje apel za bolj obvezujočo napoved olajšav oziroma obvez na področju podpore odkupom umetniških del in spremembe zakonodaje na področju gradenj javnih objektov.

Na koncu še nekaj besed o vsebinah glede na posamezna področja, vidikih in o načrtovanih investicijah. Pri razvrstitvi področij je načelna opazka ta, da si ne sledijo smiselno (knjižničarstvo ne sledi knjigi, recimo). Če so nekatera obdelana (tudi pri zajemu podatkov, ki služijo za definicijo javnega interesa) zelo solidno, celo zelo prepričljivo (kot na primer knjiga, film in mediji), so druga slabotnejša (dediščina), nekonsistentna (arhitektura brez oblikovanja) ali pa v celoti zgrešena – kar velja predvsem za vsa področja umetnosti. Kot da ekipi ni bilo mar vpogledati v dejansko stanje in pridobiti tudi obstoječe podatke (SURS, AJPES, lokalne skupnosti, zasebni sektor, raziskave …), ki bi javnosti prikazali in dokazali vitalnost scene. Kot bi se uradništvo zalezlo v to, da sledijo le svojim razpisom in spremljajo le svoje pogodbe. Ostalo jih očitno ne zanima. Ne galerije v zasebnem sektorju, ne razvejana in cvetoča mreža kulturnih domov (regionalnega pomena), ne glasbeni klubi, ne število koncertnih organizatorjev, ne število promotorjev, glasbenih in gledaliških skupin, ne medijski podporniki, ne novi mediji … Ob tem je vsak prigovor, da so te stvari obdelane tudi v ostalih poglavjih, povsem nesprejemljiv. Ker niso. Še posebej zavajajoče, da ne rečem porazno, je glasbeno področje. Res ne vem, zakaj se je čas za odgovorne ustavil v 19. stoletju. Ena sama tradicija. En sam konservativizem. Žalostno. Na tak način ni mogoče slediti ministrovi odločni maksimi o  treh temeljnih načelih kulturne politike. In ta so: vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost. Ob slednjem bi bilo morda smiselno uporabiti tudi pojem javnosti (občinstva, uporabnikov).

Pod vidiki je poseben poudarek namenjen tudi kulturno-umetnostni vzgoji. Nedvomno razveseljivo in izvedbeno konkretno. Slabše jo odneseta na primer poglavji o kulturni industriji in kreativni industriji. In pa razdelek, ki govori o mednarodnem sodelovanju. Premalo ambiciozno je zastavljen. Še beseda o investicijah. Nabor želja ali kaj bolj oprijemljivega?

Naj strnem: pogumno in načelno, a nedosledno in na trenutke protislovno čtivo, katerega energičnost pada od pričetka branja vse tja do konca. Z vmesnimi poudarki, ki vendarle osnutku dajejo lepo možnost za dodelavo. Akcija!

--

O avtorju: Simon Kradum, direktor centra urbane kulture Kino Šiška

Foto: Mladina

 

comments powered by Disqus