Sonja Ana Hoyer: Kako vidim vlogo in nalogo NSK?

 

1. Nacionalni svet za kulturo je posvetovalno telo vlade. Tako pričakujem, da ga bo vlada neposredno, in ne le prek »svojega predstavnika«, ministra (ministrice) za kulturo, upoštevala. Eno sejo na leto bi morda lahko posvetila kulturi in tezam/temam, ki bi jih pripravil NSK. Obravnava naj jih na skupni seji z NSK. Tako bi vlada pokazala pravi odnos do NSK oziroma do nacionalne skrbi za kulturo.

2. Svojo vizijo dela v NSK vidim kot predstavnica svoje stroke (konservatorstva, spomeniškega varstva oziroma varstva nepremične kulturne dediščine),  ki naj v sozvočju z ostalimi opredeli svoje osnovne cilje, skratka politiko in njene standarde, ki bodo preverljivi in v nadaljevanju primerljivi z rezultati v drugih državah EU. Naj povem, da je konservatorska stroka v preteklem letu praznovala stoletnico organiziranega varstva, ki jo je zaznamovalo delovanje utemeljitelja in prvega slovenskega konservatorja Franceta Steleta. Ob tem zgodovinskem pregledu so se pokazale dobre in slabe strani spomeniškovarstvene službe in stroke, ki je po Zakonu o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 na novo organizirana v Javnem zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Problematika delovanja centralne službe, ki z »upravnimi enotami« pokriva celotno Slovenijo, se kaže zlasti v pomanjkljivih vidikih strokovnega delovanja. Podobno kot arhitektura – oblikovanje novega, ki je dobila svoje mesto v NPK, bi moralo tudi konservatorstvo kot varovanje in vrednotenje starega imeti svoje poglavje v NPK. Konservatorstvo je v primerjavi z drugimi strokami, ki obravnavajo predvsem premično kulturno dediščino, najbolj konfliktno, povezano s številnimi akterji družbenega, prostorskega in finančnega planiranja našega prostora. Izobraževanje strokovnega kadra, ki navkljub spremenjeni in razširjeni terminologiji predmeta varstva ohranja stari naziv delavcev (konservatorjev) in imenovanje stroke (konservatorstvo), je pomanjkljivo in ostaja ena od temeljnih nalog varstvene stroke.

Kot dopolnilo k poglavju Kulturna dediščina v NPK je treba preučiti današnje stanje glede na strokovna stališča stroke; velik poudarek je na uspešno opravljenem dokumentacijskem, na upravno-pravnem in organizacijskem delovanju, manjši pa na strokovnem razvoju stroke.

3. Moja ožja specialnost (vodja projekta trojezične publikacije V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana, 2005) mi obenem nalaga, da kot eno najnujnejših in neodložljivih nalog slovenske (kulturne) politike izpostavim problem v Italiji zadržanih umetnin in arhivov iz slovenske Istre. Zdi se, da se naša država s to problematiko ni nikoli ukvarjala docela zares. Sosednjo državo je treba nedvoumno in stalno opozarjati, da morajo biti umetnine, ki so bile evakuirane, zaščitene pred vojno nevarnostjo, vrnjene na svoja izvorna mesta. Zaščita pred vojnim uničenjem se ne sme spremeniti v tatvino. Če slovenska politika ne more od Italije dobiti vračila, naj se zadeva dvigne na evropski nivo, saj je ravnanje Italije znotraj Evrope nerazumljivo. Strokovne podlage za slovensko zahtevo so nedvoumne, temeljito predstavljene v navedeni publikaciji iz leta 2005, ki je, kot se zdi, nihče od pristojnih nikoli ni povsem resno obravnaval.

 

comments powered by Disqus