Tadej Pogačar: Pot do novega modela kulturne politike

 

Rad bi se ustavil ob točkah, ki neposredno zadevajo predvsem področje sodobne vizualne umetnosti (ta se v NPK imenuje likovna umetnost, kar je seveda neustrezna oznaka; na javnem razpisu v letu 2006 se je področje imenovalo vizualna umetnost, kar je ustreznejše), statusa NVO in samozaposlenih v kulturi.

Osnutek NPK 20142017 nosi ambiciozen podnaslov Pot do novega modela kulturne politike, kar seveda pozdravljamo. V osnutku lahko sledimo duhu optimizma, idejam o povezovanju, sodelovanju, ustvarjanju kooperativ, vzpostavitvi umetnostnega trga, o spodbujanju donatorstva in večanju davčnih olajšav za vlaganje v kulturo.

Večina teh ali sorodnih predlogov se pojavlja v javnih pogovorih zadnje desetletje in pol. Kljub temu osnovnega preboja ni bilo; tudi v letošnjem besedilu s področja likovne in intermedijske umetnosti ni čutiti novega vetra in konkretnega načrta za zaželene spremembe.

V zadnjih letih se redno pojavljajo polemike o vsebini dveh področij: intermedijsko področje, ki je bilo zasnovano v smislu interdisciplinarnosti pristopov, se je z leti pod vplivom določenih akterjev namreč transformiralo v tehnološko, kar je povsem nesmiselno. Intermedijskost govori o trku različnih diskurzov, pristopov, disciplin. Njena širina je ravno v tem, da se ne omejuje na medij (novi mediji) ali tehnologijo. 

Veseli nas, da osnutek omenja problematiko ekonomskega področja, položaj samozaposlenih itd. A načrti v osnutku so splošni, nejasni, nedodelani in neambiciozni.

Po številnih analizah stanja na področju kulture (Asociacija) potrebujemo pogum za strateške spremembe. Dejstvo je, da diskurz sodobne vizualne umetnosti v Sloveniji ni sprejet, ni del kulturnega vsakdana. Osnovni problem, iz katerega ta odpor izvira, ostajajo nepoznavanje, neinformiranost in neizobraženost. Pomemben del tega problema nosijo javni mediji.

NPK se ustavlja ob temi umetnostnega trga. V Sloveniji niso zagotovljeni niti osnovni redni mehanizmi odkupovanja državnih institucij (Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Moderna galerija) za nacionalne zbirke.

Umetnostnega trga pri nas ni. Če trga ni, je potrebno delovati tam, kjer trg je (vsaj takšno je pravilo v gospodarstvu). V Sloveniji na mednarodnem trgu sodobne umetnosti delujejo nevladne organizacije in te imajo neposredno izkušnjo s trgom umetnin v tujini.

Ideja, da bi s predlaganimi sredstvi v skupni višini 80.000 EUR spodbudili trg – kar velja za vsa področja; od starin do sodobne umetnosti – je seveda utopična.

V zadnjih letih sta Poljska in Romunija prikazali najuspešnejši način strateškega prodora na mednarodni trg sodobne umetnosti. Strategija je bila zelo preprosta. Z državno podporo sta odprli galerijski prostor v Berlinu. Država ga je v celoti financirala tri leta. Po treh letih so projekt pustili, da živi naprej samostojno (podobno je z inkubatorji v gospodarstvu). Ta model se je izkazal za izjemno učinkovitega in uspešnega. Po treh letih intenzivnega dela so bile omenjene galerije uvrščene v selekcijo najpomembnejših evropskih sejmov sodobne umetnosti. Seveda zastopajo v prvi vrsti romunske oz. poljske umetnike.

--

O avtorju: Tadej Pogačar, vizualni umetnik in umetniški vodja Centra in Galerije P74

 

 

comments powered by Disqus