Tone Peršak: Osnutek nacionalenga programa za kulturo 2014-2017

 

Op. 1:Naslov osnutka pravi, da se besedilo nanaša na obdobje od vključno leta 2014 do 2017, po drugi strani pa po poudarjanju odločenosti, da mora kultura sredstva za investicije v naslednjih letih pridobivati v prvi vrsti iz EU skladov, zlasti kohezijskega, sklepamo, da osnutek NPK v bistvu računa na celo obdobje naslednje finančne perspektive (2014–2020), kar potrjuje tudi naslov poglavja Kulturni projekti znotraj finančne perspektive EU 2014–2012.

Op. 2:  Ta orientacija (gl. Op. 1) se zdi na prvi pogled sama po sebi razumljiva in racionalna, češ da bo MK tekmovalo z drugimi ministrstvi za to, da pridobi čim večji delež evro-kolača za področje kulture. Odlično! Po drugi strani pa se v tej odločitvi vendarle (lahko) skriva tudi neke vrste past. Gre za to, da so viri EU namenjeni določenim programom in vsebinam in da bo potemtakem programe treba prilagajati oziroma predlagati programe, ki jih EU želi in pričakuje. EU ima svoj kulturni program in ni res, da področje kulture v celoti prepušča kulturni politiki držav članic. Gre za program Duša za Evropo, ki ima zelo jasno definirane cilje in izpostavlja predvsem določene vsebine.

OSNUTEK  NACIONALNEGA PROGRAMA ZA KULTURO 20142017 je napisan stvarno in po posameznih področnih ciljih ter ukrepih za doseganje teh ciljev zelo konkretno. To je nesporna kvaliteta osnutka, ki po tej plati deluje bolj kot nekakšen delovni program ministrstva in manj kot dokument takšne narave, kot smo si ga najbrž povečini predstavljali (torej kot t. i. nacionalni kulturni program) in pri tem mislili, gre za strateški dokument, ki bo načelno opredeljeval naravo, pomen in vlogo kulture za nacijo in na učinkovit način zadolžil državo (vse državne organe in ustanove), da stori vse za to, da bo kultura lahko dosegala svoje cilje, ustrezala vsebinski opredelitvi področja in izpričala svojo pomembnost.

OSNUTEK glede na svojo usmeritev gotovo predstavlja kvaliteten material za nadaljnjo obravnavo. Če odmislimo uvodni nagovor ministra na dveh straneh in pol, je osnutek, ki je še vedno dovolj obsežen (119 strani), zelo ekspliciten in konkreten in si pravzaprav ne dovoljuje razglabljanja o kakršnihkoli temeljnih pojmih in opredelitvah, temveč, kot je zapisano v ministrovem nagovoru, kot ključno upošteva stanje na področju kulture, ki naj bi bilo splošno znano in o katerem se domnevno vsi strinjamo (»ali naj slovenska kultura še naprej deluje v okviru in na način, kot ga poznamo danes, med drugim v stanju relativno bogate in raznolike produkcije, jezikovno omejenega trga, postopnega usihanja zmožnosti in položaja producentov, najsi gre za javni, nevladni ali zasebni sektor, slabšanja položaja ustvarjalcev ter kronične zaprtosti za prihajajoče generacije ustvarjalcev«). Razpredanje o kulturi, narodu, o vlogi in pomenu kulture, ki seveda rado zapelje tudi v razmisleke o tem, kaj kultura mora in česar nikakor ne sme ipd., avtorjev in ministrstva ni zanimalo. Ugotovili so, da je stanje slabo in navedli vrsto stvarnih ciljev in ukrepov za to, da bi se v štirih oziroma sedmih letih stanje izboljšalo.

Ob takšnem izhodišču se nam najprej zastavi vprašanje, ali glede stanja res vsi tako kategorično soglašamo; mislim predvsem na vprašanje, ali ta opis res zajema vse bistvene komponente tega stanja? Kaj pa, če se nam zdi, da v tej opredelitvi nekatere važne značilnosti slovenske kulture danes niso zajete? Gre zlasti za vprašanje neke vrste krize koncepta nacionalne kulture, pri čemer pa vendarle gre za nacionalni program za kulturo ob vse bolj navzoči težnji po neki vrsti kozmopolitizma ali globalizaciji na področju kulture; z drugimi besedami za vprašanje, kako se namerava država odzivati na to krizo in omenjene težnje. V zvezi s tem se zastavlja še vprašanje, ki ravno tako bistveno zaznamuje sodobno kulturo z vidika samorazumevanja, saj v določenem delu ostaja zavezana in poudarja zavezanost tradicionalnemu, recimo temu hegeljanskemu, pri nas bi morda lahko rekli tudi prešernovskemu samorazumevanju kulture, po drugi strani pa skladno z drugimi spremembami na ravni civilizacije samo sebe razume tudi v sferi umetnosti, na povsem drugačen način, onkraj zavezanosti estetskemu učinku itd.

Op. 3:Vprašanje je posebej pomembno, ker minister v svojem uvodnem nagovoru opozori, da je za spremembo ali kar za odpravo sedanjega modela kulture oziroma za uveljavitev novega modela. Citirani opis seveda ne odgovarja na vprašanje, kako razume bistvo sedanjega modela, ta opis stanja lahko govori kvečjemu o posledicah (slabega izvajanja?) sedanjega modela. Bistvo modela je bržkone v tem, da država (politika?) v veliki meri regulira in celo (do neke mere vsebinsko in idejno) usmerja dogajanje na področju kulture, še zlasti umetnosti (proračunska politika, javni razpisi, politika zaposlovanja na tem področju itd.). Država to počne deloma neposredno in deloma posredno, npr. s pomočjo strokovnih skupin, ki na podlagi prijav na javne razpise ocenjujejo prispele vloge za sredstva, predlagajo programe in v kolikšni te programe financirati ali sofinancirati ipd. Država to počne zato, ker v kulturi (še vedno) vidi dejavnost posebnega pomena, ki je v preteklosti nadomeščala državo (pravzaprav nacionalno politiko) in legitimirala narod kot enakovrednega in enakopravnega drugim narodom itd. Osnutek izhaja iz podmene, da je v zadnjem času (sedanji model) pravzaprav šlo za neke vrste prikrivanje dejstva, da ta funkcija kulture ni več potrebna, da je s tega vidika bilo celo mogoče oceniti, da je kultura odveč, da se je ne da unovčiti in da je potemtakem potrebno opustiti ta model ter ugotoviti, da je kulturna dejavnost kot polje ustvarjalnosti in inovativnosti v javnem interesu in tako ponuja tudi modele nove ekonomije (kulturne in kreativne industrije) ter predstavlja neke vrste »ustvarjalno animo razvoja posameznika in družbe«. Zdi se, da gre pri tem novem modelu predvsem za neke vrste ekonomsko (razvojno) funkcijo kulture in da se avtorji v veliki meri odrekajo razmisleku, ali ima kultura vendarle še kakršnokoli funkcijo eksistencialnega pomena za (nacionalno) skupnost. To se zdi vprašljivo. Moja teza je, da kultura danes nikakor nima več iste vloge in pomena (funkcije?) kot v 19. in tudi v 20. stoletju, da pa je (ne samo v slovenskem primeru) kultura ključni dejavnik oblikovanja in izražanja identitete nacionalne skupnosti (velja tudi in še posebej za t. i. »ameriško kulturo«, ki ima izrazite pretenzije postati globalna kultura itd.); pri tem z izrazom nacionalna skupnost nimam v mislih samo naroda, temveč tudi ali še zlasti skupnost državljank in državljanov.

Prvi možni ugovor, ki je v zvezi s temi vprašanji  zelo na mestu, je gotovo ta, da politika oziroma državna oblast (ministrstvo, vlada in parlament pa to gotovo so) ni poklicana za razprave in opredelitve s področja estetike ali teorije umetnosti in predvsem ni poklicana za to, da na bolj ali manj trd način uzakonja takšno ali drugačno estetiko, poetiko ali neke vrste kulturno ideologijo.

Hkrati pa se vseeno vsiljuje vprašanje, ali se je ob pisanju strateškega dokumenta, kot je štiriletni ali celo sedemletni kulturni program oziroma Nacionalni program za kulturo, mogoče odločiti za domnevno povsem pragmatičen (konkretno programski) pristop in zavestno opustiti razmisleke o pomembnosti nacionalne kulture, o strateških, torej tistih pomembnejših, ciljih ali celo viziji in podobnih orientirjih? Pri tem seveda pojmov nacija in nacionalno ne uporabljamo (samo) kot pojme, ki merijo na narod v tradicionalnem pomenu besede, na narod, ki je uresničil svojo državotvornost, temveč kot pojme, ki merijo na skupnost vseh državljanov in državljank Slovenije, vključujejo tudi pripadnike slovenske skupnosti po svetu oziroma vse govorce slovenskega jezika, ki se sami identificirajo kot Slovenci v kateremkoli pomenu te besede že (kot državljani, kot pripadniki slovenskega naroda itd.). To vprašanje se zdi toliko bolj neizogibno ob dejstvu, da se naš Nacionalni program za kulturo (tudi če besedo program razumemo v novodobnem pomenu besede kot seznam točk oziroma sprotnih rokov in določenih ciljev, ki jih je treba doseči na poti do konca leta 2017 ali celo 2020, in ne v starodobnem pomenu kot strategijo s pomembnim ciljem in vizijo – npr. po zgledu programa Zedinjene Slovenije ali kakšnega podobnega programa) hočeš nočeš srečuje in tekmuje (ali pa tudi ne tekmuje) s programi in strategijami (napisanimi in nenapisanimi, vendar zelo opaznimi) drugih držav, kultur ali celo civilizacij, denimo s strategijo ekspanzije ameriške množične kulture in tudi s strategijo nove evropske kulture in ne nazadnje z ekspanzionističnimi  strategijami nekaterih velikih nacionalnih kultur v Evropi. Prav to slednje je, kot vemo, precej aktualno ravno v teh dneh in tednih, ko se EU in ZDA pogajajo o  prostotrgovinskem sporazumu, ki naj bi vključeval tudi kulturni trg in izključeval kakršnekoli taktike in ukrepe zaščite nacionalnih oziroma lokalnih kulturnih trgov in lokalnih kultur, pri čemer se odločilni spopad v zvezi s tem niti ne odvija med Brusljem in Washingtonom, temveč med Parizom in Brusljem, kajti Bruselj je v tem pogledu že pripravljen popustiti. 

Gre skratka za dilemo, ali je (naj bo) NPK predvsem operativni program ministrstva ali dokument države/nacije z vizijo prihodnosti te nacije (nacija je politični, a še bolj najbrž ravno kulturni subjekt), s strateškimi cilji in seveda z operativnimi cilji države ter ukrepi za doseganje teh ciljev (tudi cilj države je navsezadnje zagotavljanje pogojev za obstanek in razvoj nacije kot skupnosti). Del slovenske kulture to pričakuje in celo zahteva; drugi del se temu odreka oziroma pušča ta vprašanja ob strani kot ne več aktualna. Pri tem gre tudi za razloge, ki se ministrstvu ne zdijo več aktualni in se jim odreka kot tradicionalnemu razumevanju kulture. Vprašanje je torej, ali je to glede na kontekst globalizacije in pritiskov zlasti ameriške množične kulture na evropsko kulturo v celoti in s tem tudi na slovenski kulturni trg povsem ustrezno. Po mojem prepričanju ni. Je pa res, kot že rečeno, da je potreben premik tudi na ravni razumevanja kulture, to razumevanje pa je treba tudi v strateškem pomenu besede prilagoditi 21. stoletju in temu, da Slovenija kot država in Slovenci kot nacija nismo več v enakem položaju kot še pred tridesetimi, kaj šele pred stotridesetimi leti. Kultura je (tudi) medij identitete skupnosti in ne več predvsem medij izražanja njene volje, da izpriča svoj obstoj in svojo enakovrednost z drugimi narodi. O tem vprašanju ne bi smelo biti več dvoma. Skratka, potrebna je tudi sprememba strategije razmišljanja o sebi in kulturi. 

Avtorji osnutka so se te vrste izhodiščem odpovedali, kar je mogoče sprejeti, vendar pa je ob tem vseeno treba opaziti, da se ne glede na to odločitev avtorji niso mogli izogniti temu, da skozi konkretne načrte in cilje ter ukrepe vseeno prihaja do izraza določeno razumevanje kulture in da so v skladu s tem vidna določena težišča, ki do neke mere odstopajo od doslej prevladujočih mnenj glede tega, katere komponente kulture oziroma katere umetniške prakse bodo v prihodnosti ključnega pomena (zlasti s poudarjanjem pomembnosti t. i. kreativnih industrij se težišče do neke mere seli na vizualne umetnosti). Po drugi strani pa so svojo začetno odločitev dovolj uspešno izpeljali tudi z doslednim upoštevanjem načela, da program govori predvsem o produkciji na področju kulture, o kulturni infrastrukturi, o trgu dela, o organiziranosti javnih zavodov. Osnutek potemtakem dosledno ne govori ne o umetnosti, ne o literaturi ali o gledališču kot umetnosti, temveč o knjigi kot produkciji, trgu in distribuciji knjige. Številna ključna vprašanja o tem, za kakšno kulturo Sloveniji kot državi ali kot naciji gre, torej osnutek v celoti prepušča trgu, četudi bo država s subvencioniranjem knjig in drugimi prijemi do neke mere še intervenirala na tem trgu.

Naposled naj dodam še povsem stvarno pripombo: gre za vprašanje premajhne pozornosti, ki jo osnutek namenja RTV, ki je daleč največji in po mojem mnenju najpomembnejši kulturni zavod v Sloveniji, ker omogoča in neposredno ustvarja velik del slovenske kulturne in umetniške produkcije. Gre za vrsto žanrov in oblik radijske in televizijske umetnosti (radijska igra, TV igra, TV film, vrsta oddaj, ki so po svoji naravi na ravni esejistike ali kulturne publicistike, predstavljanje posebej za radio ali TV napisanih, medijsko prilagojenih, literarnih del itd). Javni zavod RTV je sicer v osnutku večkrat omenjen, predvsem kot posrednik kulturnih dobrin, premalo pozornosti pa je deležen kot producent, ki zaposluje ali v okviru katerega vsaj deluje daleč največji korpus ustvarjalcev.

--

O avtorju: Tone Peršak, pisatelj in režiser in že nekaj časa tudi aktiven v politiki (pred leti poslanec, kasneje državni svetnik in - še vedno - župan Občine Trzin); aktiven predvsem kot član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra Pen.

 

 

comments powered by Disqus