Uroš Grilc: Kulturni trgi

 

Vprašanje razvoja kulturnih trgov je v slovenskem okolju zelo zagonetno, predvsem zaradi možnosti napačnih tolmačenj razlogov, zaradi katerih bi se kulturna politika s tem področjem želela tako intenzivno ukvarjati. Gotovo se najdejo kritiki, ki v tem vidijo predvsem način, da se kulturna politika otrese svojih javnofinančnih odgovornosti. Na ta očitek z lahkoto odgovorim – v času, ko se je delež proračuna za kulturo je znižal z 2,10 % v letu 2008 na 1,72 % v letu 2014, ko so odhodki občin za kulturo, ki so sicer zadnja leta bili v porastu, v letu 2011 nakazali odklon navzdol, ko se znižujejo tudi izdatki gospodinjstev za kulturo (iz 4,56 % vseh povprečnih letnih izdatkov v letu 2010 na 4,03 % v letu 2012), bi bilo vsaj neodgovorno, če se ne bi ukvarjali s temi vprašanji. Zato to področje jemljem zelo resno.

Razvoju kulturnih trgov se na Ministrstvu posvečamo z več vidikov, tudi z obstoječimi mehanizmi kulturne politike, kot je na primer zagotavljanje in spodbujanje prisotnosti slovenskih ustvarjalcev na najpomembnejših mednarodnih prizoriščih. V NPK 2014–2017 smo se na podlagi strateškega premisleka in jasnih prioritet odločili za dva ambicioznejša slovenska nastopa, ki bosta zelo pomembna z vidika promocije slovenske ustvarjalnosti v tujini, s tem pa tudi z vidika razvoja trga kulturnih dobrin. Na področju vizualnih umetnosti bo temu služil najem prostora v prenovljenem razstavišču Arsenale prihodnje leto (beneški bienale/arhitekturni bienale), na področju knjige pa nastop Slovenije kot osrednje gostje na najpomembnejšem mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu v obdobju 2017–2019. V letošnjem letu nadaljujemo z razpisi na področju kreativnih in kulturnih industrij, ki bodo usmerjeni v spodbujanje produkcije in promocije sodobnega slovenskega oblikovanja, tudi prek uveljavljanja domačih blagovnih znamk. V tem primeru govorimo o kulturnih dobrinah, ki so hkrati plod umetniške ustvarjalnosti in imajo možnost umestitve na trg. Drugače kot v lani izvedenem razpisu za popularizacijo umetnin smo se letos odločili za izvedbo poziva za odkup umetniških del v obliki povračila 25 % kupne cene, ki jo je plačal končni kupec, kar bi se glede na predvideni vložek javnofinančnih sredstev moralo v letošnjem letu na trgu umetnin odraziti v višini 280.000 evrov. Tako z razpisi s področja kulturnih in kreativnih industrij kot s pozivom za odkup umetniških del želimo pritegniti več zasebnih sredstev neposredno za same avtorje in tudi za kulturo nasploh.

Vendar pa ukrepi za razvoj trgov kulturnih dobrin ne smejo izhajati zgolj iz ustaljenih prijemov, ti so se namreč že izkazali za nezadostne in presežene. Zato smo se v tem mandatu lotili uvedbe nekaterih, za slovensko kulturno politiko doslej zelo neznačilnih mehanizmov. Začeli smo s področjem založništva, ki ga, kot izkazuje trenutno javno najbolj izpostavljena zgodba z Mladinsko knjigo, v zadnjih letih pesti predvsem velik upad obsega prometa (z več kot 120 milijonov evrov v letu 2008 na zgolj dobrih 80 milijonov evrov v letu 2012). Sprejeti Zakon o enotni ceni knjige po vzoru 12 evropskih držav uvaja nov instrument enotne cene knjige, ki dolgoročno prinaša pozitivne učinke za panogo in za same kupce, tako z vidika dostopnosti knjig po različnih prodajnih poteh kot tudi z vidika povprečne cene knjige. V NPK 2014–2017 smo poleg tega napovedali izvedbo raziskave bralnih in nakupovalnih navad, na njej pa bomo utemeljili tudi ustrezne nacionalne kampanje za promocijo kulture branja in kupovanja knjig in revij, in to že letošnje leto. Za prihodnje leto pa načrtujemo tudi razvoj portala knjige na trgu.

Letos smo začeli krepiti dialog z glasbeniki, s katerimi smo se tudi sestali na javnih razpravah. Aktivno bomo sodelovali pri pripravi sprememb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, predvsem v smeri možnosti oblikovanja posebnih skladov znotraj kolektivnih organizacij, ki bodo namenjeni spodbujanju promocije in produkcije slovenske glasbe. V ta namen je v okviru obstoječih institucij predvidena tudi Pisarna slovenske glasbe, ki bo delovala predvsem kot povezovalec vseh štirih stebrov glasbenega trga – produkcije, koncertnega posredovanja, distribucije nosilcev zvoka ter promocije.

Najresnejši oziroma najbolj radikalen korak v smeri spodbujanja trgov kulturnih dobrin predstavlja Zakon o slovenskem avdiovizualnem centru (SLAVC), ki je trenutno še v fazi javne razprave in v slovenski filmski prostor vnaša dve veliki novosti, ki jih je napovedal že NPK 2014–2017. Prva vzpostavlja nov sistem izvenproračunskega financiranja področja filma, v katerega bodo kot zavezanci za prispevek na podlagi določenega odstotka letnega prihodka zajeti vsi udeleženci kinematografske verige, ki bodo posledično vključeni tudi v sestavo sveta agencije SLAVC, in sicer so to: izdajatelji televizijskih programov, ki se razširjajo prek nacionalnega multipleksa prizemne digitalne radiodifuzije na celotnem ozemlju pokritosti multipleksa (POP TV, Kanal A, Planet TV, TV3 itd.), kinematografski prikazovalci (Kolosej, Cineplexx, Kinodvor, itd.), distributerji (Blitz Film & Video Production, Cenex, Cinemania Group, Fivia itd.), ponudniki dostopa do storitev linearne televizije in nelinearnih storitev (Telekom Slovenije, T2, Telemach, Amis, Si.mobil itd.) in subjekti, ki samostojno opravljajo dejavnost trženja oglasnega prostora v programih tujih izdajateljev za namen oddajanja na ozemlju Slovenije. Predvidena rešitev želi na evropsko primerljiv način okrepiti trg avdiovizualnih in filmskih del za javno prikazovanje in spodbuditi vzajemno poslovno ter programsko sodelovanje med subjekti, ki so vključeni v proces filmske in avdiovizualne produkcije in distribucije ter prikazovanja. Na letni ravni naj bi se po oceni finančnih učinkov podvojila sredstva, ki so filmu trenutno odmerjena v državnem proračunu. Zakon pa bi poleg tega vzpostavil ravnotežje med različnimi deležniki na področju, ki ga trenutno zaznamujejo izrazite nesorazmernosti stroškov na eni strani in prihodkov oziroma dobičkov na drugi strani. Eden od osrednjih časopisov ga je ravno iz tega razloga ob javni razgrnitvi poimenoval za »slovenskega Robina Hooda«.

Druga rešitev predvideva novo shemo spodbud za vlaganje v avdiovizualno produkcijo in je usmerjena v privabljanje tujih produkcijskih ekip za snemanje na ozemlju Republike Slovenije oziroma v krepitev mednarodnega sodelovanja. Na njeni podlagi bi si Slovenija povrnila določen del porabljenih sredstev v višini največ 20 % skupnih kvalificiranih stroškov za produkcijo, z določeno najnižjo in najvišjo vrednostjo le-teh (200.000 evrov oziroma 2,000.000 evrov). Slovenija lahko svoje izjemno raznolike naravne potenciale izkoristi za trženje filmskih lokacij, predvidene spodbude tujih filmskih produkcij pa delujejo pozitivno tudi posredno, s turistično promocijo Slovenije na tujih platnih. Izkušnje držav, ki že izvajajo tovrstne spodbude, beležijo ob upoštevanju povezanih dejavnosti od 3,5 do 6-kratna povračila javnofinančnega vložka.

Naše aktivnosti na tem področju so izraz zavestne odločitve, da se preseže ustaljeno razmišljanje o podpori slovenski kulturi zgolj prek sistema subvencioniranja. Smo pred pomembnim obdobjem iskanja odgovorov v smeri alternativnega modela kulturne politike, ki bo seveda vselej pretežno temeljil na prevladujočem proračunskem financiranju, nikakor pa ne sme biti nepredušno zaprt za nove pristope. Zgolj in samo na ta način bo namreč mogoče ohraniti kakovost in raznolikost slovenske kulturne produkcije, kot jo poznamo danes in na katero smo upravičeno ponosni, ter zagotoviti nadaljnji razvoj njenih potencialov. In ti so absolutno nesporni.

--

 

O avtorju: dr. Uroš Grilc, minister za kulturo

 

 

comments powered by Disqus