Vesna Čopič: Ustvarjanje trga za kulturo ali odrinjanje kulture na trg?

 

O kulturnem trgu oziroma o trgu za kulturo je mogoče razmišljati z mnogih vidikov. Sama se bom omejila na razmislek iz zornega kota kulturne politike kot javne domene, torej z vidika javnega interesa za kulturo. Če nevidna roka trga na nekem družbeno pomembnem področju deluje pomanjkljivo, ji tega področja ne moremo prepustiti. Kulturna politika je torej odgovor na napake trga, zaradi katerih je potrebna javna intervencija. V tem kontekstu bosta obravnavani predvsem dve aktualni kulturnopolitični usmeritvi:

·         t. i. diverzifikacija virov za kulturo oziroma krepitev izvenproračunskega financiranja,

·         usmerjenost v razvoj kreativnih industrij.

Kakšno je torej razmerje med kulturnim trgom in javnim interesom za kulturo, ko gre za omenjeni usmeritvi?

Ne bom se spuščala v vsebino tega interesa, saj gre za koncept in ne za njegovo vsebinsko konkretizacijo. Morda moram samo omeniti, da razumem javni interes za kulturo kot fikcijo, ki se mora po določenem postopku šele opredmetiti. Če naj bi bil ta demokratičen, potem mora zagotavljati pluralnost interesov, torej omogočiti dostop različnih partikularnih interesov do oblasti in biti vnaprej določen, pregleden in javen. Pustimo tu ob strani tudi to, čigava ali katera kultura je v javnem interesu. Tu se tudi ne bom spraševala, ali in kako se mora to zgoditi v deliberaciji s poljem kulture same, pomembno je le upoštevati, da se do javnega interesa pride šele s političnim, torej odločevalskim procesom, ki artikulira tiste vsebine in z njimi povezane cilje, ki postanejo predmet javne skrbi. Ne da bi se torej spuščali v te gotovo aktualne razmisleke, je naše središčno vprašanje naslednje:

Kakšen naj bo odnos, torej skrb javne oblasti za nekaj, kar je postalo tako pomembno, da ne gre več za partikularen interes, to je interes posamezne skupine, ampak za naš skupni interes?

Odgovor veljavne zakonodaje, Zakona o uresničevanju javnega interes za kulturo, je, da mora država ali lokalna skupnost zagotavljati »pogoje za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin, ki se na trgu ne zagotavljajo v zadostnem obsegu ali kakovosti, ali zaradi dostopnosti najširšemu krogu uporabnikov«. Tako utemeljeno upravičenost javne intervencije je mogoče primerjati z izvornim temeljem nordijskega kulturnopolitičnega modela. Javna podpora kulturi je bila namreč ob samem nastanku po drugi svetovni vojni v šestdesetih na Finskem, Švedskem, Norveškem in na Danskem, torej v državah, po katerih se od nekdaj zgledujemo, razumljena kot način kompenzacije za male trge in tudi kot pomembna protiutež in zaščita proti pritisku komercialnih trgov.

Do opredelitve javne dobrine bi lahko prišli tudi brez javnega interesa, zgolj s tem, da bi tisto, kar je javno financirano na področju kulture, opredelili kot javno umetnost v nasprotju z umetnostjo, ki se financira na trgu, torej komercialno umetnostjo. Zakon s tem naslovom je zato bolj v funkciji predpostavke, da so kulturne dobrine za družbo tako vredne oziroma pomembne, da se jih ne prepušča trgu (merit goods) in da je to že zakonsko opredeljeno, demokratičnemu postopku pa je prepuščeno samo še to, da se vsebina tega interesa konkretizira. Osmi člen gre celo tako daleč, da določi temeljne premise javnega interesa, to so: zagotavljanje pogojev za kulturno ustvarjalnost, dostopnost kulturnih dobrin, kulturna raznolikost, slovenska kulturna identiteta z jezikom na čelu, skupen slovenski kulturni prostor in uveljavljanje v mednarodnem prostoru. Tako koncipiran javni interes in z njim povezana vloga javnih oblasti sta utemeljena na kulturnih temeljih. Resorna politika (torej kulturna) ima z zakonom določen namen, ki je kulturen.

Drugo pomembno vprašanje je javna narava kulturnih dobrin. Kulturne dobrine so kvazi zasebne dobrine, saj ne izpolnjujejo ekonomskih kriterijev, po katerih bi lahko bile javno dobro, za katero velja, da nikogar ni mogoče izključiti iz njegove uporabe (neizključljivost) in da uporabniki med seboj pri uživanju dobrine ne tekmujejo (nerivalskost). Za kolektivne oziroma javne dobrine gre po ekonomskih teorijah iz drugih razlogov. Med njimi je za umetnost in kulturo najpomembnejša vrednost neuporabe, torej nekaj, kar se ne more realizirati s tržno menjavo, ki temelji na vrednosti uporabe. Vrednost neuporabe kulture (da nekaj sploh obstaja; da bo to, kar smo prejeli, ohranjeno tudi za bodoče rodove; da imamo možnost to uživati, če le hočemo; da smo na to ponosni, čeprav sami tega ne uporabljamo; da ima to splošno izobraževalno vrednost), torej vrednost muzejev, gledališč, knjižnic in drugih ustanov tudi za tiste, ki jih ne uporabljajo, pomeni, da gre za eksternalije, v tem primeru za pozitivne zunanje lastnosti in s tem tudi z vidika ekonomije za utemeljeno proračunsko financiranje s t. i. sistemsko menjavo med davkoplačevalci in izvajalci, za katero stoji državni aparat.

Strinjati se velja z Andrejem Srakarjem, da je tudi na tem področju potrebnih več ekonomskih študij, a ne le zato, ker jih je premalo oziroma so predpogoj za verodostojno politiko, ampak tudi zato, ker je v kulturnopolitičnih potezah širom Evrope zaslediti retoriko, ki pomeni odmik od kulture kot javne dobrine. Že vse od konservativne vlade premierke Margaret Thatcher, ki je verjela, da morajo kulturne dejavnosti nehati računati na proračunski denar in se znati znajti na trgu, je aktualen model t. i. mešane ekonomije ali celo tridelne ekonomije, torej financiranja kulture eno tretjino iz javnih sredstev, drugo iz lastnih dohodkov na trgu in tretjo iz sponzorstva in donatorstva. Diskurz o krepitvi izvenproračunskih virov je v praksi zaznamovan tudi z zmanjševanjem javnih izdatkov. Bolj kot zmanjševanje javnih sredstev za kulturo je problematično zmanjševanje njihovega deleža v javnih izdatkih, saj to kaže na poslabševanje položaja kulture znotraj javnih zadev. Vendar rešitve v kriznih časih ni mogoče pričakovati iz zasebnih virov (poraba gospodinjstev, sponzorstvo in donatorstvo), saj velja, da je dohodkovna elastičnost kulture večja od 1, kar pomeni, da se v času krize zasebna sredstva zmanjšujejo še bolj kot pada dohodek, kar potrjujeta tako zmanjševanje izdatkov gospodinjstev za kulturo kot tudi upadanje sponzorstva in donatorstva. V takih razmerah lahko postane usmeritev v krepitev izvenproračunskih sredstev paradigmatična, s čimer mislim na spremembo paradigme oziroma vrednostnega odnosa do kulture. Poleg tega manjkajo tudi druge študije, ki bi utemeljevale posege, ki se nanašajo na različne kulturnopolitične inštrumente, npr. zagotavljanje prostorskih pogojev (javna kulturna infrastruktura) ali regulacijo (fiksna cena knjige, odstotek za likovno opremo novogradenj, umetniška davčna izjema, davčne podpore za razvoj likovnega trga, pokojninski sistem za samozaposlene, zaposlitvena politika in stroški dela nasploh). Vse za to, da se izboljša kakovost odločanja in načrtovanja v kulturi in na ta način poveča učinkovitost javnih sredstev, ki postajajo zaradi zmanjševanja bolj dragocena kot kdajkoli.

Ena največjih nevarnosti za kulturo kot javno dobrino je v Sloveniji neinformirana kulturna politika, ki sama – pa tudi njeni sateliti (Nacionalni svet za kulturo) ne – doslej ni prepoznala potrebe po dejstvih in dokazih o vlogi in položaju kulture v naši družbi. Kulturna politika se v Sloveniji vodi brez kakršnegakoli resnega raziskovalnega programa. In to nikogar ne moti, ne kulturne politike, ne stroke in tudi ne kulturne administracije. Gre za strah pred prepihom in izpraševanjem, ker bi se neizogibno razkrile tudi anomalije, ki jih nujno prinesejo desetletja nedotakljivosti?  

Vendar pa zagotavljanje kulturnih dobrin kot javnih dobrin ni omejeno samo na ponudbeno stran, bistveno se nanaša tudi na stran povpraševanja. Že zgoraj omenjeni člen govori o dostopnosti do kulture kot o kulturnem cilju, kar med drugim obsega odstranjevanje vseh ovir, ki delajo umetnost in kulturo nedostopno. Največkrat v tej zvezi pomislimo na cenovno ali fizično, tudi geografsko nedostopnost, a z vidika tega prispevka gre predvsem za kulturno neosveščenost oziroma premalo razvite kulturne potrebe. Če bi se izrazili v ekonomskem jeziku, je torej problem v pomanjkljivi informiranosti uporabnikov, kar je razlog, da trg ne deluje, kot bi moral. To utemeljuje intervencijo kulturne politike na strani povpraševanja. Gre za ukrepe, ki bi ustvarjali oziroma spodbujali trg za kulturo. Naj tukaj omenim vse tiste aktivnosti, mehanizme in instrumente, ki so namenjeni kulturno-umetnostni vzgoji, torej kulturno-umetnostnemu navduševanju. Na tej točki se obe ministrstvi, torej izobraževalno in kulturno, že vrsto let povezujeta, doseženi so vidni premiki, manjkajo pa še ukrepi, ki bi integrirali kulturne ustanove in njihove kapacitete v redni izobraževalni proces oziroma dali kulturi njen šolski prostor.

Manj je narejenega na področju marketinške aktivnosti kulturnih ustanov oziroma ustvarjanju kulturnih potreb. Pri tem gre za pristope, tehnike in metode, ki jih razvijajo in uporabljajo komercialna podjetja za svoje proizvode in storitve, z eno temeljno razliko, razliko v namenu: komercialne organizacije to počnejo zaradi dobička, kulturne ustanove pa zaradi svojega poslanstva. Bistvena razlika je torej v cilju in ne v sredstvih. Če je torej krepitev lastnih virov povezana z boljšim trženjem programa zaradi tega, da bi ga uživalo več davkoplačevalcev, ni pomisleka. Če pa gre za odrivanje na trg in s tem povezan razkroj kulturnih dobrin kot javnih dobrin, potem gre za spremembo vrednostne podstati kulturnega modela. Naj tu posebej omenim Dragana Klaića in njegovo zadnjo knjigo Resetting the Stage: Public Theatre Between the Market and Democracy, v kateri poglobljeno razlaga razlike med javnim in komercialnim gledališčem, pri čemer poziva prva, da se morajo bolj kot kdajkoli posvetiti svojemu javnemu poslanstvu, a hkrati svari pred izgubo identitete, če se začne potiskati javne ustanove na trg in te s tem postajajo vedno bolj podobne komercialnim subjektom. S tem bi javna podpora izgubila svoj kulturni smisel, javno financiranje kulture pa svojo družbeno upravičenost.

Zavzemanje za kulturno politiko kot resorno, umetnosti in kulturi zavezano politiko seveda ne pomeni, da kultura in umetnost nimata ekonomskih, socialnih in drugih potencialov. Ne le ta, ki je javno financirana, ampak nasploh. Cilji, kot so ustvarjanje novih delovnih mest, povečevanje nacionalnega dohodka, služenje socialni povezanosti, oživljanje mestnih predelov itd. so nesporno legitimni cilji, vendar pa so to cilji drugih politik, torej izobraževalne, socialne, ekonomske itd., ki uporabljajo kulturne vire za doseganje svojih ciljev. Obstoj teh politik in prisotnost kulture v njih je dodana vrednost kulturne politike in zato tudi v njenem interesu in interesu kulture same. Čeprav naj bi bil nacionalni program za kulturo vladni dokument, ki vključuje tudi druge politike v odnosu do kulture, se v praksi to ni zgodilo, ker se drugi resorji nikoli niso posebej ukvarjali z njim. Zato bi se moral v tem delu kulturni resor mnogo manj slepiti s svojim dokumentom, temveč bi si moral izboriti prostor v drugih politikah in njenih dokumentih. Eni takih, pravzaprav prelomnih v tem trenutku, so operativni programi za črpanje evropskih sredstev v naslednji finančni perspektivi do leta 2020, pri čemer se bo preizkusila socialna in ekonomska vrednost kulture in tlakovala pot do evropskih sredstev. Če lahko pri tem pomaga retorika kreativnih industrij, torej enega najbolj vitalnih delov gospodarstva, ki naj bi z razvojem malih in srednjih podjetij zagotovile eno najvišjih rasti narodnega dohodka in števila novih delovnih mest, toliko bolje, vendar pa usmerjenost v te industrije ni smisel kulturne politike. Instrumentalizacija umetnosti in kulture po drugih politikah torej sploh ni sporna, kot tudi ni sporno, da pri tem odigra svojo pomembno vlogo Ministrstvo za kulturo. Sporno pa je, če začne kulturna politika slediti takim ciljem namesto njej lastnim tudi v resorni politiki.

Nekje med kulturno in gospodarsko politiko je podpiranje tistih področij kulture, ki so od nekdaj na trgu. Na primer založništvo in obstoj njegovega formativnega dela, torej tistega, ki je v javnem interesu in je odvisen tudi od zdravja panoge kot celote. A tu smo spet bosi in se vračamo nazaj na temo raziskovalnih podlag.

Problematika je torej zelo kompleksna. Obe v uvodu navedeni usmeritvi sta z vidika vrednostnih izhodišč premalo razdelani, konceptualno premalo pojasnjeni in z vidika ukrepov, ki so jim doslej sledili, nesorazmerni. Na njima graditi nov kulturni model bi pomenilo spreminjati njegovo sedanjo vrednostno podstat. Mislim, da je čas za reafirmacijo javnega interesa za kulturo na kulturnih temeljih, ne pa za njegovo instrumentalno redefinicijo.

Naj se vrnem k vprašanju iz naslova: kulturna politika ima tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja pomembno vlogo za razvoj kulturnega trga, a ne s potiskanjem kulture na trg z namenom ustvarjanja lastnih prihodkov oziroma povečevanja narodnega bruto dohodka, ampak z ustvarjanjem in spodbujanjem trga za kulturo zaradi njenega poslanstva.  

--

O avtorici: Vesna Čopič, pravnica, analitičarka kulturnih politik, vključena v mednarodne ekspertne skupine, in docentka na Fakulteti z družbene vede.  

Foto: arhiv Dela.

 

comments powered by Disqus