Andrej Srakar: Pomemben prelom ali le obljube?

 

V društvu Asociacija pozdravljamo kar nekaj izmed novosti, ki jih prinaša novi Nacionalni program za kulturo. Dokument ima namreč prvič jasno rdečo nit in vključuje tisto, kar je predhodni predlog programa 2013–2017 pozabljal: sistemske ukrepe, ki pokrivajo vsa področja kulture. Pozdravljamo tudi večji poudarek, namenjen nevladnim organizacijam in samozaposlenim, saj je na tem področju resnično potreben precejšen premik naprej. Pozdravljamo pa tudi del samih predlaganih ukrepov, še posebej tiste, zapisane v predlog sprememb ZUJIK; konkretno gre za 15-odstotno olajšavo za tiste samozaposlene, katerih letni dohodek ne presega 15.000 EUR, pričetek urejanja statusa starejših samozaposlenih in ureditev predplačil oz. avansiranja za nevladne organizacije v kulturi.

Kaj pa se nam zdi, da v dokumentu manjka oz. čemu bi bilo treba posvetiti še posebno pozornost, ko skušamo urediti področje nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi in umetnosti v Sloveniji?

Na področju nevladnih organizacij je najprej treba popraviti sedanjo podhranjenost, ki jo kažejo vsi mednarodno primerljivi kazalci. Številni kazalci bodo sicer šele postali dostopni, saj je SURS na predlog Asociacije v preteklem letu končno vključil prepoznavanje NVO-jev v vprašalnike SURS (galerije in muzeji, gledališča, orkestri in zbori itd.), zato bomo lahko šele z letošnjim letom lahko statistično primerljivo ugotavljali, kakšno je stanje na tem področju. Vsekakor pa podatki CNVOS kažejo na zaskrbljujočo raven financiranja in zaposlenosti v NVO sektorju v Sloveniji, ki dosega tudi zgolj 10 % primerljivih številk v evropskih državah.

Ustavimo se pri financiranju. Podatki zadnjega dostopnega letnega poročila (za leto 2011) ministrstva, pristojnega za kulturo, kažejo, da je bilo za programe in projekte nevladnih organizacij v kulturi namenjenih nekaj nad 6,5 milijona evrov, medtem ko je samo mariborska SNG kot največji posredni proračunski porabnik na področju umetnosti prejela prek 11,5 milijona evrov. Skupno razmerje med sredstvi iz tega naslova za nevladne organizacije in javne zavode je okrog 1:10; v to niso všteti javni zavodi s področja dediščine in medijev, javne agencije, skladi itd. Nujno bi bilo torej treba to razmerje spremeniti in precej povečati sredstva, dodeljena na razpisih za nevladne organizacije na področju umetnosti in kulture. Šele s tem bodo mnogi ukrepi na področju NVO lahko delovali, saj gre za podobno stanje, kot ga mnogi ekonomisti vidijo v slovenskem podjetniškem sektorju, znotraj katerega so bili sicer izpeljani številni ukrepi, vendar niso mogli delovati zaradi prevelike zadolženosti in slabe kapitalske ustreznosti podjetij. Če ni omogočen dostop do večjih oz. nujnih finančnih sredstev, tudi mnoge spodbude za boljše delovanje ne pomenijo tako rekoč nič in ostanejo le mrtva črka na papirju.

Četudi gre za eno od kulturnopolitičnih manter, kot jih v nedavnem prispevku imenuje dr. Vesna Čopič, je treba napraviti reformo sistema financiranja prek zasebnih sredstev. Sedanji predlog, da se olajšava za donacije v kulturo zveča na 4 %, zveni nekoliko utopično, vendar bomo seveda veseli, če se bo udejanjil. Sami smo že pred nekaj leti ministrstvu predlagali izvedbo ekonometrične študije, s katero bi se določila optimalna raven takšne olajšave, ki bi pomenila najboljši izkoristek (sedaj so olajšave za npr. davek od dohodka pravnih oseb izkoriščene le med 10 in 15 %, kar pomeni, da praviloma ostane vsaj 85 % neizkoriščenih in nedodeljenih) za organizacije in karseda majhno izgubo v obliki izpuščenih davkov (angl. taxes forgone) za državo. Šele takšna študija bi dovoljevala določitev višine olajšav, zaradi katere nas kasneje ne bo bolela glava bodisi zaradi nadaljnje slabe izkoriščenosti olajšav bodisi zaradi velikosti izgube za državo. Še vedno smo mnenja, da je takšna študija, ki bi morala biti izvedena zelo hitro, skorajda nujna pri reformi sistema zasebnih sredstev v kulturi, sicer obstaja precejšnja verjetnost, da nas bo kasneje resnično (ponovno) bolela glava ob nepremišljenih spremembah. Opozarjamo tudi na druge postavke, ki jih je v predlogu zakona o zasebnih vlaganjih v kulturo iz leta 2005 že določil dr. Bogomir Kovač s sodelavci (npr. forum za sodelovanje umetnosti in gospodarstva oz. Arts&Business Forum; delež loterijskih sredstev; matching funds; shema deleža za umetnost itd.). Vendar velja opozoriti tudi na to, da glede na značilnosti slovenskega kulturnopolitičnega sistema in siceršnje posebnosti Slovenije (njeno majhnost, veliko primerjalno stopnjo enakosti dohodkov in premoženja itd.) v zasebnih sredstvih lahko vidimo zgolj dobrodošlo dopolnitev javnih sredstev, nikakor pa ne gonila finančnega preporoda organizacij na področju kulture.

Urediti je treba tudi zakonske vidike nevladnih organizacij oz. jih sploh prepoznati kot pravne subjekte v krovni zakonodaji s področja kulture. Urediti bo treba zastopanost nevladnega sektorja in samozaposlenih pri odločitvah na ravni države. Sedaj so organi zastopanja trije; prvi je nacionalni svet za kulturo, za katerega je strokovna javnost (npr. predstavniki CNVOS) opozorila, da ga imenuje državni zbor, kar pomeni, da težko igra vlogo predstavniške organizacije civilne družbe oz. nevladnega sektorja in samozaposlenih; druga je Kulturniška zbornica, ki je fantomski organ, za katerega vsi vemo, da (baje) nekje je, pa ga vseeno še nihče ni videl ali slišal, če malce karikiramo to žalostno zgodbo; tretje pa so strokovne komisije. Pozdravljamo namero ministrstva, da v zakonodajo vključi tudi dialoške skupine in jim jasneje določi pristojnosti in naloge. Vseeno pa smo skeptični do ideje sistema, ki bi zastopanje v celoti ali pretežni meri prepustil le dialoškim skupinam. Želimo, da se telo, ki bi predstavljalo sektor, ohrani tudi na formalni ravni, ki ne bi bila vezana na imenovanje oz. delovanje ministrstva. Predlagamo, da ministrstvo sledi predlogom, ki jih je v zvezi s preoblikovanjem Kulturniške zbornice pripravilo društvo Asociacija in ki predvidevajo spremembo pravnega statusa v ustanovo in nekatere nove naloge, zlasti s strokovnega področja, ki bi jih zbornica opravljala.

Glede ukrepov na trgu dela je treba pozdraviti težnjo k večjemu zaposlovanju in odpiranju trga dela. Verjetno pa bi bilo potrebno opozoriti na to, da so sprejemljivi samo tisti ukrepi, ki bodo pomagali trg dela vzpostaviti, kasneje, ko bo dobro oz. bolje deloval, pa se iz njegovega delovanja večidel izločili. V nasprotnem primeru bomo trg dela v kulturi vzdrževali na umeten način, kar bo le ohranjalo pri življenju nekakšno mrtvorojeno dete. Zato posebej pozdravljamo in opozarjamo na pomen večanja dostopnosti, torej termina, s katerim ministrstvo označuje večje število obiskovalcev ter uporabnikov in potrošnikov kulturnih dobrin nasploh. S tem, ko bi uspeli v javnosti zbuditi večje zanimanje za kulturne dobrine, bi verjetno najmočneje prispevali k pretočnosti trga dela, izvesti pa je treba tudi ukrepe, ki bodo lahko vzpostavili njegovo normalno delovanje, saj je sedaj polno anomalij.

Ko govorimo o drugem področju, torej samozaposlenih, pozdravljamo večjo pozornost, ki je temu namenjena v zadnjem času. Veseli bomo, če bo ministrstvo spremenilo besedilo Uredbe o samozaposlenih v skladu z dosedanjimi pogovori in s tem delovalo v smeri ohranitve števila samozaposlenih s pravico plačevanja prispevkov, ki se je v zadnjem času ukinjala, tudi kot posledica uredbe. Veseli bomo, če bo reformiran status samozaposlenih in bo poskrbljeno tudi za njihovo karierno dinamiko. Veseli bomo, če bodo sprejeta dopolnila ZUJIK in s tem preprečeni negativni učinki nove davčne in morda kasneje tudi pokojninske zakonodaje. Veseli bomo, če bodo stekla (in bomo vanje lahko vključeni) pogajanja glede Kolektivne pogodbe za samozaposlene, a pri določevanju parametrov pogodbe morajo biti upoštevani tako interesi samozaposlenih kot tudi nevladnih organizacij in javnega sektorja. Veseli bomo tudi, če bodo ukrepi v novem NPK, kot sta posebna agencija za trg dela in poudarek na mlajših samozaposlenih, udejanjeni v praksi. Tu opozarjamo tudi na starejše samozaposlene, ki so prav tako močno ranljiva skupina. Zelo bomo veseli, če bodo samozaposleni v kulturi tudi uradno priznani kot ranljiva skupina v novi finančni perspektivi EU in bo Sloveniji resnično uspelo načrpati prepotrebnih 15 milijonov evrov za ukrepe in projekte na tem področju. Vsekakor pa bomo veseli predvsem večje pozornosti, namenjene temu področju, saj so bile razmere v preteklih letih resnično na meji kritičnosti, ustvarjalci pa večinoma prepuščeni bedi in zgolj svoji vztrajnosti, da so trmasto stali na svojih ustvarjalnih poteh. Mnogi so pri tem tudi obupali. Zato nas bo v največji meri veselilo, če se bodo razmere na tem področju končno uredile in bodo ustvarjalci naposled lahko večino časa namenili svojemu poklicu in manj zagotavljanju gole osnovne eksistence.

V celoti torej novi Nacionalni program za kulturo pozdravljamo in menimo, da gre v pravo smer, nekoliko pa nas je strah, da bodo dobre namere ostale le črka na papirju, zato bomo sami bomo budno pazili, da te obljube ne ostanejo neuresničene.

--

O avtorju: Andrej Srakar, kulturni ekonomist, predsednik Društva Asociacija in asistent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljanu

 

 

comments powered by Disqus