Majda Širca: Akademije: kdaj, kje, kako in zakaj

 

V predlogu Nacionalnega programa za kulturo so med ključnimi investicijami navedene tudi umetniške akademije. Stale naj bi sto milijonov evrov, graditi naj bi se začele leta 2017, prihodnje leto pa naj bi MIZŠ, MK in Univerza v Ljubljani opredelili realen in uresničljiv obseg investicije.

Komentar glede vprašanj študija na umetniških akademijah in njihove prostorske problematike, za katerega sem bila naprošena, je – glede na zgoraj zapisano – lahko le kratek in jasen: lepo. Kajti če v ključnem strateškem dokumentu Ministrstva za kulturo najdemo črno na belem zapisano obljubo, da bomo končno dobili nove akademije, potem se te zaveze lahko razveselimo.

A veselje je lahko varljivo, saj obljubo daje ministrstvo, ki ni niti skrbnik investicije, in to v časih, ko še streh, ki puščajo, ne popravljajo več.

Skratka obljuba, ki tolaži, pere občutke nemoči, vliva upanje in prelaga odgovornost v prihodnost.

Nedvomno bo NPK sprejet, kajti ni poslanke ali poslanca, ki bi temo postavil ob bok realnosti in soočal omejevanje vlaganja v ljudi (financiranje študija se je v zadnjih letih zmanjšalo za več kot 14 %!) z vlaganji v zidove. Resda v zidove, ki so bili (pre)potrebni že včeraj. Za politično preživetje je namreč realen razmislek o naših dejanskih zmožnostih mnogokrat drugotnega pomena. Tihi glas v ozadju bo poslankam in poslancem šepetal, da je NPK tako ali tako projekcija želja, ki jih bo – ko bo realnost bruhala lavo vsakodnevnega bivanja in gorja  – splavila že prva rosa, kaj šele prvi dež.

Obljuba neresornega ministrstva za gradnjo treh akademij v NPK je predvsem moralna obljuba glasu na vladi. Lahko pa tudi ne. Podobno kot obljuba za ravno tako prioritetno, a enkrat cenejšo gradnjo NUK2. Denarnica se namreč odpira drugje in tudi o prioritetah se dogovarjajo drugje. Predvsem na Univerzi.

Srečna bom, če bo drugače, a dvome, ki me obdajajo, generira tako zgodovina zaploditve in nosečnosti tega projekta kot tudi dosedanja lahkotnost obljub. Konec koncev obljube, vpisane v NPK, spremlja  tisti  »ampak«, ki napoveduje, da se bo o tem, ali je projekt sploh uresničljiv, razmišljalo šele v naslednjem letu. Skratka, načrtuješ nekaj, za kar sploh še ne veš, ali je izvedljivo. Hm.

Skrbi tudi to, kar je bilo na temo umetniških akademij izrečeno na zadnji seji Nacionalnega sveta za kulturo. Namreč, da bi bilo najbolje celotno investicijo misliti na novo. Pozabiti torej na vse že izpeljane korake (iskanje lokacije, izvedba javnega arhitekturnega natečaja, pridobivanje gradbenega dovoljenja, prilagajanje nagrajenega projekta novo izraženim  potrebam itd.). Z drugimi besedami: investicija naj bi se v primeru »gremo jovo na novo« premaknila v popolnoma nedoločen čas v prihodnosti ali celo odpisala. Če bi se namreč obnovila razprava kje, kako, kdaj, kdo in zakaj nove akademije, bi se nedvomno ponovila jara kača, ki jo poznamo iz preteklosti in je tipično slovenska.

Kot se spomnim, je prvi predlog za graditev treh umetniških akademij padel pred več kot desetimi leti. Mislim, da ga je podala Meta Hočevar s somišljeniki. Predlog, da bi se akademije zgradile na območju Metelkove – predvsem na nepozidanem severnem delu izven sklopa obstoječih vojašnic – mi je bil všeč. Zaradi konteksta, tamkajšnjega življenja in nedvomne obogatitve utripa urbanega in alternativnega miljeja. A predlogu so nasprotovali  uporabniki Metelkove, ki bi bili ob delček tamkajšnjega prostora; pa tudi predstojniki akademij so kmalu postavili zahteve po večjih površinah, kot so bile predvidene v izhodišču.

Ne najbolj vneto iskanje nove lokacije je v nadaljevanju dobilo krila, ko so civilna in univerzitetna sredina, matični parlamentarni odbor in širša javnost zahtevali takojšnjo rešitev  in jasen odgovor glede druge lokacije. Ob tej temi si je poiskala svojo nišo domžalska poslanka in županja, ki je ponudila prostore za gradnjo umetniških akademij v svoji občini in na ta način stisnila v kot ljubljansko mestno oblast. Država namreč ni razpolagala s primerno lastnino.

Ljubljanski mestni uradniki oziroma politiki so pod pritiskom javnosti začeli histerično iskati primerno lokacijo in jo na hitro tudi našli v bližini Roške. Zdelo se je, da je problem rešen, četudi je bilo veliko nelagodja, češ, da Roška ni v središču mesta, da ni v bližini glavnih žil, na katere bi se z lahkoto priklopili študenti umetnosti, da gre tako rekoč za predmestje Ljubljane itd. Nekaj zdravega razuma je tovrstne pomisleke zavrnilo, saj vemo, da je mesto živa tvorba, ki ne utripa le na Slovenski oziroma nekoč Titovi cesti. Poleg tega se na Roški nahajajo kulturne institucije, npr. restavratorski center, tam je predvidena prepotrebna gradnja Arhiva RS, kompleks okoli Cukrarne pa pridobiva nove vsebine.

Vse večjim/optimalnim/bogatim/smelim prostorskim željam vodstev akademij  je sledil javni arhitekturni natečaj za spremljajoče kino in koncertne dvorane, razstavišča,  pisarne, predavalnice, knjižnice, delavnice itd., ker so upoštevali obče standarde,  na katere majhen narod, nevešč velikih potez, ni najbolj pripravljen. Projekt je bil zamišljen tako, da bi postal nov kulturni center mesta, saj naj bi bil odprt tudi za širšo javnost.

Seveda je projekt, ki je zmagal na natečaju, kmalu padel v rezilnico in v racionaliziranje  prostorov. Tako so se v nadaljevanju kapacitete prilagajale povprečnosti, se ožile, krčile in sestavljale z že obstoječimi institucijami.

Ko bi lahko začeli graditi – kriza namreč takrat še ni kazala zob – se je izkazalo, da so tako mestni kot državni uradniki spregledali, da je parcela, namenjena trem akademijam, okužena z denacionalizacijskim postopkom. Cena tistih 500 kvadratnih metrov vrnjenega zemljišča je poletela v nebo, zaradi česar se je kompleks v nadaljevanju prilagajal novim dejstvom, ki so prišla na plan po štiriletnem intenzivnem delu na projektu in tik pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja.

Skratka, pot, ki je bila v dolgih letih prehojena, bi bila danes, če bi se vsega lotili na novo, še daljša, bojim se, da tudi  izgubljena. Nova lobiranja, nova prerekanja, nova nasprotovanja, nova iskanja – da o izgubljenih oziroma že porabljenih sredstvih niti ne govorim.

Je pa res, da nova družbena in politična situacija, predvsem pa nemoč, da bi ljubljanski župan izpolnil vse predvolilne obljube, lahko botruje kakšni popolnoma novi rešitvi. Taki, ki bi mu koristila in ga – tudi zaradi njegovega ministra – pripeljala do novih (starih) načrtov. Danes je namreč že jasno, da kompleks Rog nima več nekoč predvidenega kapitala, ki bi v okviru javno-zasebnega partnerstva nekdanjo tovarno spremenil v luksuzna stanovanja in muzejsko-galerijsko dejavnost, posvečeno kulturnim industrijam.

Ta sprehod skozi čas govori o tem, da brez pametnih vizij, suverene stroke in jasnih političnih odločitev, ki niso odvisne od prilagajanj, improviziranj in kupčkanj, ni nobena rešitev dovolj dobra.

Edina oprijemljiva opcija za novogradnje so evropska sredstva, ki jih je Univerza v Ljubljani v preteklosti že dobila. 85 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev je porabila za  izgradnjo Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Fakultete za računalništvo in informatiko. Ker pa je bil ta bonus že unovčen, saj je pred akademijami na prioritetnem mestu gradnja NUK2, in ker evropska sredstva ne izključujejo potrebe po vsaj dvajsetih odstotkih proračunskih, je tudi pri tej opciji polno preprek. Še posebej v luči dejstva, da proračunski delež, ki plemeniti evropski denar, v predlogih proračunov zadnjih let vse bolj izgineva. So pa evropska sredstva edina realna, še posebej v času, ko se ljudje sprašujejo, ali je bolj pomembno vlagati v ljudi ali v prostore. Da ne bo pomote: vlaganje v prostor je vedno tudi vlaganje v ljudi.

Minister je na seji NSK dejal, da še nima pregleda nad celotno investicijo in njeno zgodovino. Poročilo menda še ni prišlo na mizo. Vsi pa vemo, da nobeno ministrstvo oziroma Univerza nima niti ficka in zgolj dokončuje začete investicije. Vemo tudi, da z racionalizacijami in zmanjšanimi kapacitetami prostorov treh akademij niso zadovoljni predstavniki Akademije za gledališče in film ter Akademije za glasbo, medtem ko naj bi likovniki sprejeli predlagane prostorske rešitve, ki bi nastajale v dveh fazah.

Zato je igra obljub, pisanja strategij, razpravljanja in razmišljanja o rešitvi prostorske problematike umetniških akademij lahko tudi neke vrste alibi, ki tolaži in prenaša upanje v jutrišnji dan.

Vmes bo mogoče nastala kakšna nova pobuda za novo akademijo (s koncesijami ali brez), nastajali bodo lokalni in nacionalni kulturni programi, ki bodo ohranjali pri življenju dobre želje in najbrž tudi dobre in slabe skrbnike javnega dobrega. Ne izključujem tudi kakšne razlage, da je umetnost tako ali tako univerzalna, ne omejena na realni, temveč na duhovni prostor, ki lahko film, sliko, instalacijo, koncert … proizvede tudi v stanovanju, na mobilnem telefonu ali sredi gozdov.

Kakorkoli že, prihodnost študija na novih umetniških akademijah je – vsaj tako kažejo sešteta dejstva – še naprej prepuščena (boljšemu) času.

--

O avtorici: Majda Širca, novinarka in nekdanja kulturna ministrica

 

 

comments powered by Disqus